Po Vojkovi kar 180 kilometrov na uro (foto in video)
Za nekatere prireditve se reče, da so se na njih zbrali ljudje s pol sveta, čeprav ni povsem tako. In to primerjavo bi lahko mirne duše uporabili za večji dogodek v Novi Gorici iz obdobja, ko je mesto šele nastajalo. In ko je bilo po ulicah dovoljeno občasno nadzirano drveti z motorji.
Odpri galerijo
Na spektakularne dirke po ulicah Nove Gorice so prihajali
tekmovalci iz več kot 20 držav, tudi tisti iz svetovne elite.
Gre za motoristične dirke po prometnicah mesta, ki jih je Avto-moto društvo Gorica prvič pripravilo maja 1955 ter jih nato kot preizkušnjo za nagrado Nove Gorice ponavljalo pozno poleti med letoma 1958 in 1971.
Vmes so se tri leta motorjem različnih kategorij - s prostornino do 50, 125, 175, 250 in 500 kubičnih centimetrov ter prikoličarjem - pridružili avtomobili: šlo je za tekmovanja predelane “fičote”. In nekajkrat je dogodek dopolnil karting na ulici. Tudi ko se je dirke iz varnostnih razlogov nehalo prirejati v naseljih, pa dejavnost na ožjem Goriškem ni zamrla, enako se je tam pojavila pred letom 1955.
Slednje se je po besedah enega od novogoriških zanesenjakov na tem področju Mira Lipičarja zgodilo takoj po vojni, ko je nastalo AMD Gorica in je bilo treba na hitro izšolati številne voznike že zato, ker jih je potrebovala vojska. “Sicer ni šlo za prave dirke, marveč za ocenjevalno tekmo,” je pojasnil.
Udeleženci so morali v določenem času oziroma pri določeni hitrosti prevoziti določeno razdaljo. Podali so se na pot čez Trnovsko in Banjško planoto.
Potem pa so na pobudo dolgoletnega predsednika društva, pokojnega Bojana Ožbolta, štiri daljše novogoriške ulice za en dan v letu postale dirkalna proga. Na njih so seveda tekmovali domačini, tudi z dirkalniki Tomosa. Vendar je dogodek prerasel ne samo v jugoslovanskega, pač pa mednarodnega. “Razen nekaj najpomembnejših dirkačev so sem prihajali vsi iz takratne svetovne elite,” se je Lipičar izrazil o teži tistih 13 dni v prav toliko poletjih, ko je v nastajajoči Novi Gorici močno dišalo po hlapih.
Na tekmovanju, ki je veljalo za različna prvenstva na različnih stopnjah, je bilo zastopanih do 22 držav. Res so bili številčnejši Jugoslovani in Italijani z ljubljencem občinstva Gilbertom Parlottijem na čelu in je treba vzeti v zakup takratno dosti bolj skromno dirkaško sceno. Pa vendar se lahko Nova Gorica pohvali, da so motorje gnali tudi Avstrijci, Švicarji, Nemci, pa Avstralci in Novozelandci, ki so, po besedah Lipičarja, prihajali tekmovat po Evropi.
Ob tem je navrgel, da sta se enkrat preizkušnje udeležila Alžirca, vojaka. “Ko si vse te ljudi videl na kupu, je bilo čudi božje,” pa je bil slikovit o enem od čarov teh dirk.
Prevzele so številne. In v zbornik ob jubileju AMD Gorica, ki ga Lipičar pomaga pripravljati, bo zapisal, da je motocikliste, ki so na Vojkovi cesti drveli s hitrostjo okoli 180 kilometrov na uro, rekord proge pa zviševali do nekaj čez 106 kilometrov na uro, prihajalo občudovat med 10.000 in 20.000 gledalcev.
Z letom 1972 je bilo prireditve v središču severne Primorske konec. Vendar je avto-moto šport pod okriljem istoimenskega goriškega društva vse prej kot zamrl. Dirke z motorji so nasledili karting v Meblovi industrijski coni, cestno hitrostne in gorsko hitrostne preizkušnje z avtomobili, zbori motoristov, motokros. Ter reli, ki je zadnja leta spet obujen z relijem Nova Gorica.
Nazadnje pa so ljubitelji motociklizma v mestu simbolično obudili stare dirke. Udeleženci na nekdanjih tekmovalnih dvokolesniki enako kot njihovi predhodniki izpred 50 let štartajo izpred mestne hiše, a nato naredijo le “častni krog” po kraku nekdanje proge. Slišati jih je od daleč, hlapov tudi ne manjka. Le tekmovanja ni in motoristi ne prihajajo “s pol sveta”. Z vseh koncev Slovenije pa zagotovo ...
AMBROŽ SARDOČ