Na Erjavčevi si le “pomahal” s prepustnico

Mnogim Novogoričanom je in bo najbrž ostal v spominu tudi zaradi vprašanja, ali imate kaj za prijaviti, in z njim povezanim tihotapstvom. Pa po prepustnici in nemara po zgodnji uri, ko je bil že zaprt. A najbrž tudi po tem, da je vseeno olajšal tkanje vezi med prebivalci obeh Goric.

Leta 1980 so odprli maloobmejni prehod na Erjavčevi ulici, 
edini na območju mesta.
Leta 1980 so odprli maloobmejni prehod na Erjavčevi ulici, edini na območju mesta.  

Maloobmejni mejni prehod na Erjavčevi ulici oziroma Škabrijelovi, če ga gledamo z italijanske strani, je bil dobre četrt stoletja edina neposredna povezava “nove” in “stare” Gorice. Danes nanj spominja le visok nadstrešek, table pa nakazujejo, da se tam prečka državno mejo. Že če slednjih ne bi bilo, se mimoidoči tujci morda ne bi zavedali, da stopajo iz ene države v drugo. Še pred 40 leti pa so bile razmere drugačne.

“Železne zavese seveda tu ni bilo,” izpostavlja tedanji predsednik skupščine občine Nova Gorica Jože Šušmelj. Je pa Gorici in hkrati državi tako na začetku Erjavčeve oziroma Škabrijelove ulice, dejansko ene in iste prometnice, ki sega čez državno mejo, kot ponekod drugod ločevalo železo: bodeča žica vrh drugih preprek. Kdor je hotel prečkati mejo, je moral do Solkana ali Rožne Doline, in kot se spominja Šušmelj, so se ljudje tja peljali z avti. Če že je kdo šel k sosedom peš, pa ga je najkrajša pot iz Nove Gorice vodila skozi nikdar uporabljeno drugo cev železniškega predora pod Kostanjevico do Pristave in čez tamkajšnji mejni prehod. Neposredno iz mesta v mesto se ni dalo priti.

Zato je po besedah Šušmelja jugoslovanska polovica meddržavne komisije za uresničevanje videmskega sporazuma vse od leta 1965 dalje zahtevala, da se zapora Erjavčeve ulice odpravi. Ker kot pravi sogovornik, “je bilo nelogično, da ni ob 52 mejnih prehodih, ki so bili tudi v odročnih krajih, enega samega na območju mesta.” Italijani so predlog zavračali, ker meja na Erjavčevi še ni bila trajno določena. Ovire z bodečo žico so sicer priložnostno umaknili junija 1971, ko je mimo šla karavana Gira d'Italia. Vendar je minilo še devet let in vmes so morali biti podpisani Osimski sporazumi, preden so bile odstranjene.

Slavje se je zgodilo februarja 1980, odprlo je mejni prehod za imetnike prepustnic, “edinega v Jugoslaviji s skupnim nadstreškom,” pravi Šušmelj. Odtlej so do vstopa Slovenije v EU tam dobesedno pod isto streho, takšno, s kakršnimi je graditelj objekta, novogoriški SGP, prekrival tovarniške hale, delali slovenski in italijanski cariniki in policisti. Sicer le čez dan, ne tudi zvečer in ponoči, ko je bil prehod zaprt.

“Zanimivo je, da so Italijani predlagali, da bi ga postavili na današnji Trg Evrope,” se med pogovorom utrne Šušmelju. Slovenija oziroma Jugoslavija pa sta ponavljali, naj najkrajša povezava središč obeh Goric služi vsemu prometu. Italijani niso pristali, Šušmelj razlaga, da zato, ker “naj to ne bilo varno zaradi neposredne bližine železniških zapornic, ker naj ne bi imeli dovolj osebja in ker so ideji nasprotovali stanovalci Škabrijelove ulice.”

Nemara pa je bolje tako. Ker nastal je prehod, ki so ga 27 let prvenstveno domačini uporabljali peš, s kolesom ali na mopedu (dovoljen je bil tudi avtobusni promet) in kjer so mejni organi delovali posebej milostno. Posameznik je kdaj le pomahal s prepustnico, že je bila nadzorna točka za njim. “Erjavčeva” je bolj povezala mesti, po pripovedovanju Šušmelja je tudi olajšala stike med sorodniki in spodbudila nekatere dejavnosti, recimo drobno trgovino v jedru Gorice in delo Novogoričank kot hišnih pomočnic pri tamkajšnjih družinah.

Seveda pa je maloobmejni prehod prinesel tudi dodatno pot za mali prekršek, ki je od posameznika zahteval domiselnost. Treba se je bilo pripraviti na znano vprašanje carinika o prijavi blaga in na možen pregled. A kot rečeno, velike strogosti ni bilo čutiti, “šverc” pa je bil do določene mere najbrž dopuščen. Vprašanje “imate kaj za prijaviti” je hkrati postajalo vse redkejše, dokler ga nekega dne zaradi družbenih sprememb ni bilo več slišati. In je tako ostalo. AMBROŽ SARDOČ


Najbolj brano