Kdo da več: Presko ali Snopče?

Tista leta sladoled ni bil naprodaj povsod. V Novi Gorici je Marička nudila točenega dveh okusov, pri sosedih je slovel De Rocco. Potem pa je ob mejo z Italijo to obrt prišla opravljat družina Ajdini. Odprla je Press bar. In kmalu je tik ob njem vitrino s sladoledom postavil tedaj že znani slaščičar Snopče. Otroci, pa ne le oni, si česa boljšega ne bi mogli zaželeti ...

Pravzaprav s(m)o bili vsa 80. leta v Novi Gorici priče spopadu. Seveda le tistemu za stranke. In Haruna Ajdinija, ki je od očeta Sulejmana podedoval ter danes vodi meščanom dobro znani Press bar, ne bi takrat, ko je tudi skupaj z bratom delal kot natakar, nič motilo, če srdite tekme ne bi bilo.

Ajdinijevi so namreč po besedah sogovornika leta 1979 na današnjem Bevkovem trgu, nasproti Trgovske hiše, odprli bife Press. In kar je pomembno, so mu dodali vitrino s ponudbo obrtniškega sladoleda v 24 okusih! “Bili smo prvi v Sloveniji, nikjer drugje nisi videl česa takega, sladoleda v toliko posodah na kupu,” se v klepetu z nami pohvali Harun. Pribije, da so v Pressu med drugim prvi strojno pasterizirali ledeno sladico, ne pa je mešali ročno in kuhali, kot se je delalo takrat in kot so bratje Ajdini (Harunov oče in strici) počeli ob odprtju svoje prve slaščičarne pri nas, v Sevnici. “Sploh smo imeli najsodobnejše stroje,” je za novogoriški lokal izpostavil njegov današnji gospodar.

Cenovna vojna ni dobra za posel

Kot je nadaljeval pripoved, pa je potem na isto lokacijo, v sosednji prostor, enak sladoled prišel ponujat v mestu že uveljavljeni slaščičar Snopče. Neposredna konkurenca tik pred nosom! Redki bi je bili veseli in Ajdini je strnil, da so “ves čas bile težave.”

Toda rivalski vitrini z veliko banjicami, kot jim rečemo danes, sta ustvarili fenomen. “Nastajale so celo vrste,” se spomni sogovornik, ki v isti sapi navrže, da so na sladoled prihajali celo ljudje od drugod, iz Sežane, Postojne. Nejeverni pripomnimo, da je verjetneje šlo za obiskovalce Goriške, ki so postali pri njih, pri Preskotu, kot se je uveljavilo med domačini, oziroma tekmecu Snopčetu. Ali kar pri obeh. Vendar Ajdini odvrne, da ne: ljudje so bili na izletu zaradi sladoleda. No, možno, razlog bi že imeli.

Kajti slaščičarja sta razumela, da cenovna vojna ni dobra za posel. Zato pa je kepica pri Preskotu in Snopčetu postala relativen pojem. Če so drugod prodajalci sladoleda tega ponujali v kroglicah, kolikor ga gre v posebno zajemalko, je težko najti geometrijsko telo, s katerim bi primerjali porcije, ki so jih natakarji delili pred Trgovsko hišo.

V kornete so tlačili cele gmote te sladke, hladne zmesi mleka, smetane, sladkorja in, da, tudi jajc. Vsako so šteli zgolj kot eno kepico, vendar je ustrezala najmanj dvema takrat običajnima. Hkrati je bilo možno naročiti mešanico okusov, vedno za enako ceno, in kot je povedal Ajdini, “smo dajali različne dodatke.”

Če si pokazal jezik, si dobil kaj več

Ne gre pozabiti niti ostale ponudbe z ledeno kavo in banano split na prvem mestu, za nameček pa so se v teh dveh vitrinah dogajale vragolije, kot je žongliranje s kepicami, kakor tudi različne hudomušnosti. “Presko” se, na primer, spominja, da so otrokom dali več sladoleda, če so pokazali jezik sosednjim natakarjem. Ljudski glas pa pravi, da so se redne stranke zaobljubile le enemu izmed rivalskega dvojca: kot bi imela vsak svoj “fan club”.

Toda po približno desetletju ju ni bilo več. Snopče, turškega rodu, je odšel iz Nove Gorice. Hkrati se je razširilo ponujanje sladoleda v lokalih. Ajdinijevi, Albanci iz makedonske vasi Dobri doll, kjer da je slaščičarstvo doma, so ostali, Press bar dela s polno paro. Še vedno nudi sladoled, je pa predvsem bife. Posebnost je, da odpira ob šesti uri: tako kot pred 30 leti in kot se spodobi.

Še ena stvar pa je v Novi Gorici ostala enaka kot takrat ter spodobna. Resda ni več omejena na mesto, je pa nemara dediščina Preskota in Snopčeta: naj dvigne roko, kdor bi danes ob naročilu sladoleda v kornetu dobil zgolj in samo kroglico.

AMBROŽ SARDOČ

---