“Biti mažoreta je zahtevna naloga”
Za stotine Novogoričank različnih generacij je mažoretna skupina eden najlepših mladostnih spominov. “Korakajoče deklice” danes zmagujejo na nacionalnih in mednarodnih tekmovanjih, v preteklih desetletjih pa so se razvijale kot ena od pomembnih pridobitev rastočega mesta.
Deklice so se navdušile nad predstavo starejših vrstnic in so
se jim želele pridružiti.
Prve mažorete, “korakajoče deklice” v rdečih uniformah in z lesenimi palicami je na pobudo Zveze prijateljev mladine Nova Gorica že leta 1968 zbrala profesorica telesne vzgoje na novogoriški osnovni šoli Milojke Štrukelj Norma Simoniti. Tistega leta in še nekaj let kasneje so nastopale po ulicah Nove Gorice v spremstvu dedka Mraza ob praznovanju novega leta, nato pa je dejavnost zamrla.
Ponovno je zaživela leta 1984, ko se je skupina mažoret spet zbrala pod vodstvom učiteljic Norme Simoniti in Tonice Kofol ter spremljala dedka Mraza. Takrat se je v Novi Gorici začel dejanski razvoj mažoretne dejavnosti. Prva tri leta je skupina delovala v okviru Zveze prijateljev mladine Nova Gorica, nato pa je postala sekcija Goriškega pihalnega orkestra Nova Gorica. Delovna organizacija HIT je že na samem začetku prevzela pokroviteljstvo nad skupino in zagotovila denar za nakup opreme.
Na začetku je bilo v mažoretno skupino vključenih le 21 deklet, ki so uspešno nastopala doma in v zamejstvu. Skupina privlači oko odraslih gledalcev, pa tudi mlajše deklice so navdušene in želijo po stopinjah svojih starejših kolegic. V letu 1987 se število že poveča na 50 članic, na začetku devetdesetih leta pa je včlanjenih 80 deklic, starih od sedem do 19 let. Delo umetniških vodij, Norme Simoniti in Tonice Kofol, hitro rodi sadove. Morda tudi zato, ker svojega dela ne opravljata skozi prizmo zaslužka. “Vzgoja in gibanje za zdrav razvoj otroka kot subjekta”, je njuno glavno vodilo.
Leta 1985 je bil prvi mažoretni republiški seminar, ki so se ga udeležile tudi novogoriške mažorete. Pričele so osvajati zahtevnejše tehnike in elemente ter postopoma rasle ter se izmojstrile do te mere, da so se leta 1997 udeležile državnega prvenstva ter že ob debiju dosegle lepe uspehe. Že isto leto so prinesle zlato medaljo z evropskega prvenstva v Švici. Od takrat pa vse do danes so se tekmovalni uspehi vrstili. Prav tako nastopi po vsej Sloveniji in zamejstvu in sklepanje prijateljskih vezi z drugimi mažoretnimi skupinami. V zadnjih letih je Simonitijeva začela uvajati tudi dejavnost baton twirling in tudi to njeno delo skupina nadaljuje.
Za številne deklice, mnoge so danes že gospe, pa so bile mažoretke predvsem pomembna šola za življenje. Kot je napisala Simonitijeva: “Biti mažoreta je zahtevna naloga. Učenka mora obvladati vaje lepe drže, moči, spretnosti in podobno. Obvladati mora poleg splošne gibljivosti in kondicijskih vaj še elemente ritmike, plesa, klasičnega in jazz baleta, akrobatike in gimnastike, poseben poudarek pa se posveča tehniki vrtenja in metanja mažoretne palice. Le taka psihofizično trenirana mažoreta lahko dosega uspehe in osebno zadovoljstvo.”
VH