Voščila brez duše

Tam nekje v začetku novembra sem opravila žal nujen mimohod v enem izmed naših trgovskih centrov. Sredi neonske svetlobe sem zagledala božično drevo - novoletno jelko (kakor vam je ljubše). Imam sicer dokaj miren in veder značaj, ampak ob pogledu na ta marketinško-prodajni manever me je prijela jeza.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

Čakajte malo - ravnokar smo “oddelali” uvoženi “halloween” in prodali kup plastičnih buč, čarovniških metel, umetnih pajčevin, pa trgovci takoj, brez milosti, vržejo na nas božično-novoletno bombo? Že konec novembra so skozi naša okna na Kongresnem trgu v Ljubljani odmevale božične pesmi na sveže postavljenem drsališču. Drsališče je sijajno in odlična ideja, ampak, a lahko, prosim, z božičnimi pesmimi počakate vsaj do Miklavža? Zavrtite magari Avsenike ali Mahlerjevo Peto simfonijo!

Zdaj že gre, ampak novembra še nisem pripravljena, res ne. Vse te bleščeče poteze različnih trgovcev, katerih edini namen je do krvi izpraskati čim več iz naših žepov, zadajajo rane na moj sicer idilično obarvan pogled in občutke na decembrske praznike, ki se jih vsako leto prav otroško in cepetavo veselim, kljub neznanskemu trudu trgovcev, da mi jih popackajo.

Pred dvajsetimi leti in več, ko o protokolu (in o življenju) nisem še kaj dosti vedela, sem z nasmehom, pa tudi malce s posmehom, sprejela prvo božično-novoletno čestitko. V enem izmed portoroških hotelov so se takrat potrudili, da smo jo prejeli že prvega decembra. Njihovega direktorja sem vprašala, zakaj to počnejo, ko je vendar tako zelo prezgodaj, in mi je - enako z nasmehom, pa tudi malce s posmehom, odgovoril: “A vidite, kakšen efekt ima to na vas? Zapomnili ste si našo čestitko. Če bi jo pošiljali takrat, ko jih pošiljajo vsi - od sredine decembra naprej -, je ne bi niti opazili. In mi želimo biti drugačni od drugih, da nas prejemniki čestitk opazijo.”

Okej, razumem. Spet smo pri marketingu in prodaji. Čestitka kot oglas? Marketingerji so gotovo navdušeni. Ampak - morda bi bilo bolje, da bi si novoletno čestitko zapomnili po neki drugi izrednosti: KAJ na njej piše in KAKO je napisana, in ne po tem, da je prva in prezgodnja znanilka prihajajočih praznikov. Če se roka pošiljatelja niti ne dotakne čestitke in se že z Madagaskarja vidi, da so skenirali in (z modro barvo, da bo videti kot “pravo”) natisnili podpis velecenjenega pošiljatelja in on/ona torej verjetno niti ne ve, komu je čestitko poslal/a, ker “naj to dela tajnica, jaz nimam časa”, to ni vredno NIČ.

Spoj novoletne čestitke in vizitke v njej tudi ne bo v redu. In tudi žig na njej ne bo v redu, četudi prihajate iz odvetniško-tožilsko-sodnih krogov in ljubite žige. Nalepke na ovojnicah čestitk ne bodo v redu, s tem si boste eno nalepili tudi na čelo in na njej bo pisalo, da imate pišmeuhovski odnos do naslovljencev. Nečitljiv podpis na čestitki, ne da bi bila zraven izpisana ime in funkcija, ne bo v redu, prejemnik ne bo vedel, kdo mu jo je poslal. Nekoč sem zaradi takšne čestitke naredila doktorsko dizertacijo, da sem ugotovila, kdo je pošiljatelj (ker me je res mučil firbec). Če pišete osebno, potem se podpišite tako, da prejemniku ne bo potrebno poznavanje hieroglifov.

Če dobim po elektronski pošti plesočega jelenčka in Vesel božič - Srečno novo leto v sedemnajstih jezikih, pri naslovniku pa vidim “undisclosed recipients”, se zanjo niti ne zahvalim. Najlažje na svetu je klikniti privlačno ikono “pošlji vsem iz imenika” in poslati utrujenega plesočega jelenčka vsem, tudi tistemu, ki vam je pred dvanajstimi leti prodal posodo, ki sama kuha. V manj kot minuti si opravil svojo dolžnost, ki dolžnost ne bi smela biti. Še večja veselica so esemesi: na silvestrovo na hitro odtipkati “Srečno novo leto” in enako zlahka pritisniti še bolj privlačno ikono “pošlji vsem”, je prazen nič, znotraj votel, okoli pa ga nič ni. Ampak enako visoko dvigam obrvi, ko prejmem esemes s prepisom vseh devetih kitic Pavčkove pesmi, ki jo sicer obožujem. Da ne govorim o facebooku in podobnih socialnih omrežjih, kjer se s praznimi čestitkami nabere smeti za sezidat devetindevetdeset nadstropij visoko stolpnico.

Kje je ustvarjalnost? Kje je pristnost? Kje je toplina? Kje je pozornost do naslovnika, do vsakega posebej? Kje je kakšen virtualni objem na papirju ali v pametnih ploščicah v naših žepih in torbicah? Kje je morda vsaj humor? V katero galaksijo je odpotoval primarni namen božično-novoletnih praznikov, da se tja teleportiram?

Prihodnje leto si bom kupila čepke za ušesa in plašnice za oči, da ne bom že novembra poslušala božičnic in gledala okrašenih dreveščkov, zvezdic, dedkov Mrazov in ničesar, kar se sveti. Potem pa bom, tako kot letos, z veseljem s srebrno-zlatimi bleščečimi jadri počaaaasi odplula proti praznikom, pojedla prvi košček praznične potice in panetona, kupila znamke za čestitke, zapela Jingle bells v jazzy izvedbi ter postavila in okrasila kar dve jelki, v Ljubljani in v Kopru. Allegria!!!


Najbolj brano