Milton Keynes, angleško mesto, mlajše od Nove Gorice, ki bo kmalu imelo pol milijona prebivalcev

Angleško mesto Milton Keynes, le nekaj deset kilometrov oddaljeno od Londona, je v minulih dneh gostilo predstavnike evropskih novih mest, med drugim Nove Gorice. Festival urbanega življenja je zastavljal vprašanja, ki na začetku stoletja čakajo vsa mesta. Kako izboljšati kakovost življenja? Kaj narediti, da bodo prebivalci dihali boljši zrak, da bodo ulice varnejše, da bo na parkiriščih manj gneče in da bo v mestnem središču lepo?

Milton Keynes je zamisel iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Britanske oblasti so takrat presodile, da je nujno graditi nova mesta, ki bodo olajšala demografski pritisk na prestolnico, London. MK, kot ga skrajšano imenujejo tudi domačini, je bil največji tovrstni projekt. Uradno so načrte za mesto potrdili leta 1967.

Potratna prostornost

Mesto je bilo zamišljeno kot dom za 200.000 ljudi in se razteza na velikanskih 9000 hektarjih. Ko obiskovalci vstopajo na območje mesta, je prvo vprašanje, ki si ga postavijo: kje živi četrt milijona ljudi? Velikanska površina je snovalcem in graditeljem urbanega središča namreč omogočila, da so v vseh četrtih, razporejenih po vzorcu mreže, ohranili veliko zelenih površin. Stavbe iz rdeče opeke segajo največ tri nadstropja v višino, pas s travnikom in drevesi loči hiše in cesto. Ob majhnih, četrtnih središčih, v katerih so trgovine in uradi, so velikanska otroška igrišča, parki s klopcami in seveda igrišča za kriket.

“Rast prebivalstva pomeni, da moramo graditi več hiš. A ni več sprejemljivo, da s tako lahkoto urbaniziramo kmetijska zemljišča.”

Takšna načela urbanega urejanja ponujajo visoko kakovost bivanja, a MK ima dve pomembni težavi. Prvič, število prebivalcev je preseglo predvidenih 200.000 in mesto se mora širiti. Ter drugič: udobna urbana mreža je vzgojila generacije razvajenih prebivalcev.

Ustvarila je mesto, v katerem ogromni nakupovalni center zaseda skoraj celotno središče. Mesto, v katerem je na deset tisoče parkirnih mest in v katerega ljudje prihajajo zgolj in samo z avtomobilom. Kraj, v katerem kolesarske steze (lepo razpredene po celem mestu in pobarvane v rdečo) samevajo, po osrednji mestni ulici, Midsummer Boulevardu, hrumijo avtobusi, pešcem pa ogromni napisi na vsakem koraku sporočajo, da nimajo prednosti.

Miti o novem mestu

Ko so gradili Novo Gorico, se je po Jugoslaviji razširila trditev, da so s prvimi več stanovanjskimi stavbami, danes znanimi pod imenom “ruski bloki”, hoteli napisati besedo Tito. To je mit. Načrti za prvo novogoriško stanovanjsko sosesko niso predvidevali nič takšnega.

Tudi MK ima svoje mite. Tim Skelton, nekdanji arhitekt in urbanist, danes pa turistični vodič po kraju, mite odvrača z vljudnim, a odločnim zamahom z roko. “Ni res, da je bil naš nakupovalni center največji v Evropi. Daleč od tega. Kolikor vem, ni bil niti največji v državi,” pojasnjuje Skelton. “In ne, ne drži, da so bile prve hiše v MK slabo grajene in da so četrtna središča prazna in zapuščena. Poglejte okoli sebe: hiše stojijo, mesto več kot očitno deluje.”

A dobri stari Tim se bori z mlini na veter. Zgodovina počasi razdira mrežo Milton Keynesa. In čeprav kdaj pa kdaj kdo prizna, da znajo biti povojna mesta prijetna za življenje ter niso le sivi in dolgočasni betonski labirinti, se pogled na urejanje prostora drastično spreminja.

Ne gre več le za to, ali je zasnova mesta dobra ali slaba. Niti za to, ali je utopija, kakršna je bila, denimo, Ravnikarjeva zasnova mesta v parku, uresničljiva ali ni. Za 21. stoletje je nesprejemljiva že sama predpostavka, da se mesta rojevajo na pisalnih mizah arhitektov in urbanistov.

Od spodaj navzgor

Kot je povedal župan mesta Sam Crooks, pričakujejo, da bo do leta 2050 število prebivalcev Milton Keynesa doseglo pol milijona. Ljudje prihajajo zaradi sprejemljivih cen nepremičnin, visoke ravni storitev in dobrih zaposlitvenih možnosti. Le majhen delež prebivalcev dela v Londonu, ki je oddaljen le slabo uro vožnje s hitrim vlakom. Večina meščanov ima službe v domačih tovarnah.

MK sodi med pet najhitreje rastočih mest v Veliki Britaniji in že desetletja beleži nadpovprečne ekonomske rezultate.

“Rast prebivalstva pomeni, da moramo graditi več hiš. A ni več sprejemljivo, da s tako lahkoto urbaniziramo kmetijska zemljišča,” poudarja Tracy Darke, članica mestnega sveta, zadolžena za razvojne projekte. Časi, ko so zaradi vizije idealnega mesta za vedno povozili na tisoče hektarjev polj in pašnikov ter so v urbanem tkivu mimogrede izginile štiri vasi, so minili. “Razmišljati moramo o tem, kako zgostiti prebivalstvo in poiskati moramo kompromis med tem, kako so si Milton Keynes zamislili njegovi očetje in kakšne so realne potrebe sodobnega časa,” dodaja Darkeova. V MK so nekoliko popravili načela urejanja prostora ter zgradili dve novi soseski. V eni so zrasle stavbe, visoke pet in več nadstropij. V drugi so stavbe nekoliko nižje, a je gostota pozidave visoka in stanovanjske stavbe segajo tik do ceste.

“Ljudem ni všeč. Raje imajo prejšnji, uveljavljen način,” je odločno zaključil Tim Skelton. A hkrati priznal, da nobeno stanovanje, ki ga zgradijo v MK na tržišču ne ostane prav dolgo. Dileme, s katerimi se soočajo Angleži, v veliki meri čakajo tudi Novo Gorico in številna druga evropska mesta.

Strokovnjaki, ki vodijo Mednarodni inštitut za nova mesta, so prepričani, da je odgovorov na dileme o prihodnosti mest veliko, a vi imajo skupno sestavino: paricipativnost.

Nova mesta so po vsej Evropi gradili na podlagi velikega načrta, ki so ga narisali profesionalni oblikovalci in projektanti, izvedla pa država s pomočjo poklicnih projektnih vodij. Ampak prebivalci mest zase zahtevajo aktivnejšo vlogo ter vzpostavitev novega ravnotežja med meščani in oblastmi. Kot pravi vodja predstavnica Michelle Provoost: “Ne govorimo o participaciji na staromoden način, ki je običajno le evfemizem za to, da mestna oblast obvesti prebivalce o tem, katere odločitve so bile sprejete. Govorimo o aktivni vlogi prebivalcev v procesih urbanega razvoja.”

Žive soseske, novi odgovori

Po evropskih mestih se veča število skupin prebivalcev, ki se organizirajo in se angažirajo z namenom, da bi uveljavili nove pristope v razvoju mesta. Ker večinoma delujejo neprofitno, lahko pokažejo na povsem nove, eksperimentalne načine razmišljanja ter v razmislek o mestu vključijo tudi skupine prebivalstva, ki običajno niso slišane in upoštevane.

Festival kreativnega urbanega življenja, ki so ga zasnovali v hitro rastočem Milton Keynesu išče prav to: popolnoma nove odgovore na stara vprašanja. V središče mesta, tik ob bulevar brez prostora za pešce so postavili tako imenovano “utopia station”, torej postajo utopija. Sestavili so jo predstavniki več mladih umetniških kolektivov iz Pariza in Berlina. Kot je pojasnil Shane Downer, vodja občinske službe za kulturo, je postaja “znanstveni, špekulativni in umetniški eksperiment, znotraj katerega potekajo sodelovalne in skupinske dejavnosti, ki nakazujejo različice urbanih prihodnosti.” V pritličju stolpa je razstava utopičnih zamisli o idealnih mestih, vsak obiskovalec pa lahko prispeva in k razstavi doda svojo zamisel za Milton Keynes.

V resnici je v zraku v različnih mestih mnogo zamisli in marsikatera je že zaživela. V mestu Almere na Nizozemskem, je pojasnil arhitekt in publicist Jan Knikker, raste soseska, kjer imajo lastniki pri gradnji popolno svobodo, a tudi vse dolžnosti, vključno z gradnjo cest. V Rotterdamu, je razložil Piet Vollaard, so med finančno krizo našli popolnoma nov način za naseljevanje in oživljanje opuščenih mestnih stavb. Jovanka Stoimenovska je razložila koncept stanovanjske zadruge De Warren, v kateri je moči združilo več kot 400 lastnikov bodoče večstanovanjske stavbe v okolici Amsterdama.

Po svetu nastajajo soseske, v katerih imajo glasbeniki na dvorišču svoje majhne zasebne studie, mestne četrti, osnovane okrog skupnih ekoloških vrtov. Nastajajo parki, ki širijo vedrino tako, da se arhitekturno in oblikovno navezujejo na risanke. Rojevajo se trajnostne rešitve, ki v mestnem okolju omogočajo gojenje hrane, izboljšujejo zrak, vplivajo na bolj okolju prijazno mobilnost.

In nastajajo novi kulturni odgovori za prihodnost mest. Milton Keynes je s svojimi širokimi cestami in velikimi parkirišči, tako kot Nova Gorica, tipično mesto, ki ne prestane testa žalostnega torka. Torej nima dobrega odgovora na vprašanje: Če pridemo v mesto na deževni torkov večer sredi novembra, ali srečamo koga na ulici? In ali se dogaja kaj zabavnega? Če mora MK dober odgovor na to vprašanje najti predvsem zato, ker v mesto prihaja vse več ljudi, ga Nova Gorica nujno potrebuje, ker vse več ljudi odhaja.

---