Ustvarjalcem in kupcem daje, kar jim pripada

“Rodila sem se kot Izolanka in umrla bom kot Izolanka,” trdi Elena Mendizza. “Izola je ... pač Izola. Zame najboljši in najlepši kraj. Nikjer drugje ne bi živela.” Tudi zato bi rada, da bi se v mestu čim več dogajalo, pri čemer ne stoji križem rok in čaka na druge. Je ena od treh ustanovnih članov kulturnega društva Alle porte, ki organizira kopico dogodkov, od sejma umetnin in ustvarjalnih delavnic do izmenjave igrač in ex-tempora. Največji projekt pa je Soba ustvarjalcev, za katero pravi, da je edina tovrstna prodajalna v Sloveniji.

Soba ustvarjalcev je manjša trgovina na izolskem Manziolijevem trgu, v kateri je najti slike, nakit, dekorativne predmete, ure in številne druge izdelke, ročno delo ustvarjalcev iz vse Slovenije. Celo copate. “V enem prostoru je moč videti, kaj vse znamo ustvariti v Sloveniji. Seveda je prostor tudi za izdelke Izolanov,” pojasni Elena Mendizza. “Najpomembneje pa je, da so vsi artikli naprodaj brez marže. Ves izkupiček od prodaje gre ustvarjalcem,” je ponosna.

“Od nekdaj mi gre namreč na živce, da ustvarjalci v svoje izdelke vlagajo ure in ure dela, trgovci pa jim zbijajo cene. Potem pa je na trgovskih policah izdelek dvakrat dražji zaradi marže. Želela sem, da bi ustvarjalci izdelke prodajali po svojih cenah in da bi jih kupci kupili po cenah brez marže. Nastala je Soba ustvarjalcev, ki je prava turistična atrakcija. Tudi vedno več Izolanov ve, da smo tukaj,” je ponosna sogovornica. Kot pravi, so v Sobi ustvarjalcev dobrodošli prav vsi ustvarjalci, ne glede na to, s čim se ukvarjajo in od kod prihajajo. “Škoda le, da nimamo večjega prostora. Tako morajo nekateri včasih čakati na vrsto za to, da bi našli polico za njihove izdelke.” Pogrešajo tudi skladišče za mize, gazebe in material za delavnice.

“Od nekdaj mi gre namreč na živce, da ustvarjalci v svoje izdelke vlagajo ure in ure dela, trgovci pa jim zbijajo cene. Potem pa je na trgovskih policah izdelek dvakrat dražji zaradi marže.”

“Delamo za to, da se v mestu več dogaja”

Žal pa je prihodnost Sobe ustvarjalcev in društva negotova. “Najemnina za prostor je za nas visoka. Kulturno društvo Alle porte je neprofitno. Denar za vse brezplačne dejavnosti in projekte, vključno s Sobo ustvarjalcev, izprosimo pri podjetjih, odvisni smo od donacij. K sreči so še dobri ljudje, ki nam jih namenijo. Kljub temu je društvo v rdečih številkah,” je zaskrbljena Elena Mendizza.

“Vemo, da je občina v finančnih škripcih. Toda ogromno bi nam pomenilo, če bi nas oprostili plačila najemnine in uporabe javnih površin, da bi lahko denar preusmerili v projekte in zaposlenega, ki bi skrbel zanje. Konec koncev delamo za Izolo in Izolane. Za to, da se v mestu več dogaja ter da imajo obiskovalci kaj videti in početi,” pravi.

Društvo, ki je zaživelo leta 2016, organizira številne dogodke, kot so Art sejem, ki ponuja izdelke izpod rok različnih umetnikov, Prvi maj v Izoli z razstavo likovnih del in umetniškimi delavnicami, Street food s predstavitvijo jedi in pijače različnih držav. Lani so po 12 letih v Izolo ponovno pripeljali mednarodni ex tempore, na katerem so umetniki od blizu in daleč risali na območju od parka Pietro Coppo, po ulicah mestnega jedra do parka Borisa Benčiča. Društvo tudi sicer med letom organizira delavnice slikanja, oblikovanja gline, ustvarjanja mozaika, razstave, izmenjave igrač in kopico drugih dogodkov. Letos snujejo tri dodatne projekte, povezane z ohranjanjem kulturne dediščine, kar je tudi poslanstvo društva Alle porte.

Ustvarjanje je Eleni Mendizza od nekdaj zelo blizu: “Iz otroštva se spominjam le malo, dobro pa se spomnim ustvarjanja. Risanje mi nikoli ni šlo od rok. No, razen tehničnega risanja, ki zahteva veliko natančnost. Kot otrok pa sem rada premikala pohištvo v sobi. Ni ga bilo veliko, a vendar. V najstniških letih sem rada šivala in oče mi je kupil šivalni stroj. Všeč mi je bilo, ko sem se zjutraj odpravila od doma v enih oblačilih, zvečer sem si nadela druga, vse pa sem sama ukrojila in zašila. Obiskovala sem sejme in se udeleževala delavnic, kar rada počnem še danes. Prav tako še vedno obožujem delati z lesom, na primer izdelovati luči in ure, žgati podobe in vzorce v les, rada uporabljam tudi naplavine.”

Od varuške do pomočnice medicinske sestre in ...

Eleno Mendizza so zaznamovala tudi potovanja po svetu in z njimi izkušnje iz tujine: “Po srednji šoli sem šla v Anglijo za au pair. Tam so se mi odprla nova obzorja, začela sem potovati in potovala sem 13 let,” pove. “Bazo” je imela v Angliji in od tam letela v Kanado, ZDA, na Japonsko in v Afriko, kjer je ostajala nekaj mesecev do dve leti. Vmes se je vračala v Anglijo, sčasoma opustila au pair in začela skrbeti za starejše. Spoznala je medicinsko sestro, ki jo je izučila za asistentko. Nato je večinoma delala v bolnišnici in rehabilitacijskem centru.

“Vedno sem delala prek agencije, zato sem lahko prihajala in odhajala. V drugih državah sem zagrabila za priložnostna dela, takšna, ki jih lahko opravljaš krajši čas, tudi le dva tedna ali en mesec, in za katera te v naslednjih službah ne sprašujejo, zakaj si jih pustil. Na potovanjih sem hotela spoznati ljudi, biti z njimi, videti, kako živijo in delajo, pluse in minuse, spoznati njihovo religijo. Marsikaj sem videla in videno sem posrkala kot goba. Sploh kar zadeva umetnost in ustvarjalnost.”

Nova spoznanja je uporabila v podjetju v italijanski Gemmoni, kjer je delala kot projektantka notranjih prostorov. “To sicer ni bilo področje moje stroke. Vendar sem se dela naučila na terenu, od sodelavcev in drugih ljudi. Nazadnje sem pristala v tehnični pisarni, kjer sem skrbela za slovenski trg.”

Zadnjič se je odpravila po svetu pred petimi leti, ko je v Angliji opravila izobraževanje za delo v termah na potniških ladjah, nato pa tri četrtine leta plula po Karibih. V Slovenijo se je vrnila predčasno, ker je bila nona zelo šibkega zdravja. “In od tedaj sem v Izoli,” sklene Elena Mendizza. Tako ali tako ni nikoli pomislila, da bi jo za vedno zapustila.

---