Telo nam govori, prisluhnimo mu

Bolečine v kolenu, visok krvni tlak, zgaga, slabosti, aritmija, mozoljavost, grizenje nohtov, astma, vrtoglavice ... To so lahko signali, ki nam jih pošilja naše telo, ko smo v odnosih z drugimi in s samim seboj nekoliko izgubili kompas, ko nismo v čustvenem ravnovesju. Neravnovesje pa naj bi pogostokrat izviralo tudi iz otroštva. Na nedavni delavnici na Belajevi domačiji v Kačičah pri Divači je o vzrokih te - po njegovo modre - govorice našega telesa spregovoril specialist psihiatrije Klemen Rebolj.

Dr. Klemen Rebolj opozarja, naj prisluhnemo svojemu telesu.

 Foto: Lea Kalc Furlanič
Dr. Klemen Rebolj opozarja, naj prisluhnemo svojemu telesu.  Foto: Lea Kalc Furlanič

“Kaj je zares pomembno v odnosih? Zakaj se družimo? Kaj nas vleče skupaj? Zakaj, ko pa je velikokrat lažje biti sam? Kaj je tisto, kar pričakujem, da bom dobil, ko bom šel s kom na kosilo, na kavo, povabil goste na večerjo? Kaj nas poživlja, kaj pa nas utruja, žalosti, mori? Kakšne občutke želim dobiti, ko grem v družbo?” je delavnico na Belajevi domačiji, v objemu narave, zdravilnih zelišč in prijetnih obiskovalcev, začel specialist psihiater Klemen Rebolj.

Odgovor iz občinstva je bil: “Da smo sprejeti, da nam dajejo ljudje občutek pomembnosti, da smo zaželeni, se počutimo vredne, ljubljene. To iščemo v odnosih.” Rebolj je ob tem poudaril, da je most do teh prelestnih občutkov pozornost, označil jo je za energijsko valuto odnosov: “Kar je v trgovini denar, to je v odnosih pozornost.” Zanj je ideal pozornosti tedaj, ko nas drugi slišijo, ko nas hočejo slišati, ko nas razumejo; ko čutimo, da nas čutijo, ko se čutimo prepoznane. Ko so drugi v odnosih z nami sposobni nam priti naproti na naši frekvenci, v našem doživljanju, potrebah, željah, hrepenenjih, da nas začutijo celo tam, kjer se sami ne občutimo, je poudaril. In opozoril: “Če srečate takega človeka, se ga trdno držite.”

Pozornost je telesna potreba, tako kot dihanje

Nazorno je pojasnil, kaj se dogaja z našim telesom, če ne dobivamo pozitivne pozornosti. Začel je s simbolnimi košarami: “V sebi imamo nekakšne košare za pozornost, ki ves čas terjajo, da so polne. Tem košaram je vseeno, če je pozornost pozitivna ali negativna. Negativno pozornost pa telo, po moje, manifestira kot nekakšno motnjo. Če torej teh košar ne napolnimo s pozitivnimi vrstami pozornosti, telo samo poskrbi, da dobimo druge vrste pozornosti. In to doživljamo kot negativno, kot simptomatiko.”

Zato je dr. Rebolj, ki je znan tudi kot zdravnik brez bele halje, saj ima do pacientov sodoben pristop zdravljenja, prepričan, da je pozornost telesna potreba. Podobno kot dihanje, kot sprejemanje hrane, tekočine. “In potrebujemo jo vedno znova, nemoremo si je naložiti na zalogo.”

Ena od motenj, za katero terapevt meni, da je posledica premajhnega dotoka pozitivne pozornosti, je hipohondrija. Motnja, ko je človek prepričan, da je z njim telesno nekaj narobe, da je bolan, a mu bolezni zdravniki ne odkrijejo. Obiskovalcem delavnice je navedel primer mlade ženske, ki je bila prepričana, da je hudo bolna: “Po pogovorih z njo se je izkazalo, da je imela kot otrok v družini hud primanjkljaj pozitivne pozornosti. Telo samo je ustvarilo simptomatiko (bolečine v trebuhu in drugo), ki je terjala, da se je posvečala sama sebi, se pregledovala, hodila k specialistom. Ko je to nadomestila z rednimi prijetnimi aktivnostmi, od rekreacije do izletov in podobnega, ko je torej svoje košare za pozornost sami sebi namesto z negativnimi polnila s pozitivnimi pozornostmi, je kmalu pozabila na svoje 'domnevne' zdravstvene težave.”

Zakaj je sosedov Janez zagnal traktor?

“Ste že kdaj slišali bentiti sosede, češ da zakaj je ravno sedaj sosed Janez zagnal traktor in po dvorišču vozi gnojnico? Ter njihovo razlago, da gotovo zato, ker imajo oni odprta okna?” je o še eni motnji, ki se lahko pojavlja pri ljudeh s primanjkljajem pozitivne pozornosti in je precej pogosta, spregovoril dr. Rebolj. “Gre za je tako imenovano paranoidno pozicijo. Ljudje okoliščine, ki niso povezane z njimi, dojemajo, kot da so, in jih celo negativno interpretirajo. Janez seveda traktorja ni prižgal, da bi nagajal sosedom. A oni si s tako interpretacijo namenjajo sami sebi pozornosti, čeprav negativne, in tako polnijo svoje košare za pozornost,” je navedel terapevt. Naključje je hotelo, da je ravno tedaj mimo Belajeve domačije peljal vlak in povzročal močan hrup, da udeleženci delavnice za nekaj trenutkov niso slišali predavanja. Najbrž namenoma sedaj vozi mimo, da nas živcira, so se pošalili iz občinstva.

Ali dobimo pozitivno pozornost od drugih ali ne, smo na prvem mestu dolžni si jo namenjati sami sebi, je še opozoril predavatelj. Kako? Da počnemo, kar nam prinaša veselje in zadovoljstvo. “Predvsem pa,” je nadaljeval zdravnik, ki je v preteklih letih pri več projektih sodeloval s pokojnim koprskim psihiatrom in psihologom Andrejem Marušičem, “je treba vedeti, da pozitivne pozornosti drugih ne dobimo na pasiven način, ampak se moramo zanjo tudi aktivirati.” Če hočeš dobiti, moraš tudi dati, so povzeli iz občinstva. Nemogoče je le sedeti in čakati, da nam bodo izkazali pozornost. Treba je nekaj dati od sebe, da lahko dobimo potrditev pozitivne podobe. Se pa lahko tudi izčrpavamo, ko se v nedogled trudimo pridobiti pozitivno pozornost, na primer od svojih staršev, kar je po terapevtovem mnenju najpogostejši primer. “Za to pa je treba biti dovolj odrasel in zrel, se imeti rad, pozitivno pozornost namenjati tudi samemu sebi, se potruditi vživeti se vase, razumeti, kaj nam sporoča naše telo.”

Obiskovalcem delavnice je dr. Rebolj postregel še z enim primerom iz svoje zdravniške prakse: “Zakaj je bilo eni od mojih pacientk dolgo let neprestano slabo, da niti zdravila niso pomagala? Kaj pa, če se naše telo, ki je neskončnomodro, odziva s slabostjo, ko zaužijemo neustrezna sporočila, za nas neprijazne besede, ki jih ne moremo 'prebaviti'?” Na fizični ravni nam je namreč slabo in nas sili na bruhanje, ko pojemo pokvarjeno hrano, popijemo preveč vina. To je obrambni mehanizem, ki nas varuje, izmetava tisto, kar ni dobro za naše telo, je primerjal.

Da bi se rešila slabosti, je pacientki svetoval, naj prekine odnose s svojimi bližnjimi. Naj torej prekine sprejemati neprijazne besede, žaljivke, saj sta jo oče in brat od njenega otroštva naprej poniževala, podcenjevala, kritizirala. Ko je tako postavila mejo, ji kmalu ni bilo več slabo. To je bila za dr. Rebolja zgodba o uspehu, saj je skupaj s pacientko pravilno dojel, kaj ji je sporočalo njeno telo.

Ko pes posesivne lastnice dobi izpuščaje

Še en primer opozarjanja telesa na naše psihično stanje, ki se ga največkrat niti ne zavedamo, je zgaga. Dr. Rebolj je na osnovi več primerov postavil tezo: želodec ima zapiralko in ko ta ne deluje, nas peče v požiralniku, ker želodčna kislina uhaja vanj. Kaj nam to sporoča? “Ljudje, ki jih muči zgaga, imajo težave s postavljanjem meja v odnosih z drugimi, običajno v odnosih s svojimi najbližjimi. Zapiralka, ki po mojem mnenju ponazarja mejo med nami in drugimi, ne deluje. Verjamete v to?” je vprašal občinstvo. “Ja, sedaj ja,” se je odzvala udeleženka delavnice. “Moja svakinja ima tovrstne težave, in sedaj, ko ste to povedali, ugotavljam, da ima res težave s postavljanjem meja pri svoji hčerki. Ta jo ves čas nadzira. Svakinja pa nima toliko moči, da bi se ji uprla. O, sporočila ji bom, kar ste povedali o zgagi in naj se spravi v red sama.”

Predavatelj je nato omenil še težave s kožo, ki predstavlja mejo med fizičnim telesom in zunanjostjo. Dogajanje na koži govori o naših sposobnostih postavljanja meja, je poudaril. In ob tem navedel primer mozoljastega dekleta, ki je imela zelo posesivno, agresivno in kritično mamo. Dekle se je odselilo v svoje stanovanje. Po dveh mesecih se ji je koža skoraj popravila. Imeli pa so psa, ki je ostal s staršema. “A pozor, nekega dne je klical oče, da je treba psa peljati k veterinarju, ker je poln izpuščajev. Ste razumeli? Kar je prej od mame 'požirala' hči, je sedaj pes in to se je tudi njemu odrazilo na koži. Veterinar mi je potrdil, da imajo psi s težavnimi lastniki pogosto bolezenske težave.”

Terapevt je na dvourni delavnici nanizal še nekaj zanimivih primerov odzivanja telesa na težave v odnosih. Omenil je astmo - da je pogosta pri otrocih, ki jih starši ob vzgoji dušijo; ob tem je dodal, da so težave v prsni votlini po navadi vezane na odnose z drugimi, težave z okončinami pa na odnos s samim sabo. “Tudi ob primeru aritmije sem pri eni od svojih pacientk ocenil, da se ji pojavlja, ker je v odnosu s svojimi bližnjimi težave raje pometla pod preprogo, se jim izognila, kot da bi se z njimi spopadla. Na primer, nikoli se ni kregala z možem. Če to povežem z aritmijo oziroma nekakšnim preskakovanjem srca: tudi ona je preskakovala reševanje težav. Kmalu sva s pogovori odpravila aritmijo, saj sva odkrila, zakaj se tako odziva. Seveda se je takega načina navzela v otroštvu. Večina naših čustvenih težav namreč izvira iz otroštva,” je povedal.

Iz občinstva so vprašali še, zakaj nekateri ponoči škripajo z zobmi, zakaj si grizejo nohte, zakaj imajo visok krvni tlak, zakaj čutijo bolečine v kolenu in podobno. O škripanju z zobmi je terapevt povedal, da je to odraz jeze, ponoči pa da nekateri škripajo zato, ker se čez dan lahko temu zavestno ubranijo, ponoči pa ne. “Tisti pa, ki si grizejo nohte, imajo, po mojem razumevanju, veliko pomanjkanje pozitivne pozornosti; njihovo telo hoče, da se mu namenja pozornost; ko si grizejo nohte, si na nek način sami sebi namenjajo pozornost. Hm, taki ljudje, po mojem vedenju, tudi hlepijo po visokih položaj, saj jim tedaj podrejeni hočeš nočeš morajo posvečati pozornost,” je pojasnil zdravnik. Bolečine v kolenu, brez patološke osnove, pa utegnejo pomeniti, je še razložil, da sami sebi ne pustimo, da bi šli po svoji poti, saj, povedano v prenesenem pomenu, bolečina v kolenu zavira hojo. Zakaj si ne dovolimo iti po svoji poti, torej živeti, kot bi želeli, pa seveda spet najverjetneje izvira tudi iz našega otroštva. Visok krvni tlak brez bolezenskih vzrokov pa je razložil: “Najverjetneje želijo taki ljudje manifestno dokazati, prepričati, da so, da obstajajo, da imajo prav.”

Naše modro telo nam torej ves čas govori, sporoča, vprašanje pa je, ali ga slišimo, upoštevamo. Zato dr. Rebolj razume telo kot inštrument, ki nam nakazuje, ali smo na svoji poti ali smo zašli. Ko se pustimo čustveno izsiljevati, zaidemo, in telo nas z govorico povabi, da naravnamo svoj kompas.

LEA KALC FURLANIČ


Najbolj brano