Sežanec Blaž: “Nasmeh nič ne stane!”

Nekomu lahko dan popraviš že samo z nasmehom. Tak moto ima Blaž Živec, Kraševec, ki ga je v Koper pripeljal študij. Čeprav pri svojih 28 letih počasi zaključuje študij razrednega pouka na Pedagoški fakulteti, je svoje poslanstvo našel drugje, in sicer v gostinstvu. “Seveda ima vsak lahko slab dan, a če delaš z ljudmi, moraš težave pustiti doma. Dejstvo je, da lahko nekomu dan popraviš že s preprostim pozdravom ali nasmehom,” se posebnosti dela z ljudmi kot gostinec zaveda nasmejani Živec.

Ljudje, ki ga poznajo, pravijo, da gre za prvi nasmeh istrskih kavarn. Čeprav je v Kopru šele štiri leta, se je v lepote slovenske Istre hitro zaljubil. A kako se je Blaž Živec, nekdaj tudi navdušen nogometaš, sploh znašel v gostinstvu? “Če povem iskreno, me je v Koper pred štirimi leti pripeljal študij. Takrat nisem imel načrta, da bi delal kot gostinec. Sprva sem študentsko delo opravljal v eni izmed trgovin, kmalu pa ugotovil, da bi mi dodaten prihodek prišel še kako prav. Ponudila se je možnost za dodatno delo med vikendi v kavarni in tako se je vse skupaj začelo,” pravi 28-letnik, ki je danes celo vodja poslovne enote kavarne, v kateri je pred štirimi leti delal kot natakar.

Gostinstvo ima svoje prednosti, a tudi slabosti

Danes je gostinstvo v Sloveniji pomembna gospodarska dejavnost. Gre za enega izmed stebrov turizma, čeprav je delo na tem področju velikokrat podcenjeno. Resda ima ta poklic svoje slabosti, a precej več je prednosti. Med drugimi je prav možnost zaposlitve, v poklicu, ki je deficitaren, velika. “Če si marljiv in odgovoren, lahko hitro napreduješ. Priložnosti je veliko, tvoje delo in trud zagotovo ne bosta ostala neopažena. Gostinstvo je dinamičen poklic. Vselej zahteva celega človeka,” o gostinstvu kot poklicu, ki ga rade volje opravlja, pove Živec.

“Nasmeh nič ne stane! Če nekomu nameniš kakšen nasmešek, pozdrav, je velikokrat tako, da oseba to začuti in odvrne z enako mero.”

Blaž Živecgostinec

Čeprav poudari, da se je v Koper zaljubil na prvi pogled, doda, da gre za zelo specifično okolje. Stranke so zahtevne. “V Kopru stranke rade dobijo natančno tisto, kar si zaželijo. Ko sem v kavarni, v kateri še danes delam, šele začenjal, je bilo zahtevno. Četudi imaš izkušnje iz gostinstva, ima vsako novo delovno mesto svoje posebnosti. Dejstvo je, da potrebuješ nekaj mesecev, da se privadiš na novo okolje,” o izzivih in težavah, ki jih prinaša gostinstvo, razlaga Sežanec. “Kljub vsemu pa je občutek, ko te domačini sprejmejo, neopisljiv. Čutiš, da delo opravljaš dobro,” še ponosno doda.

Z nasmehom osrečuje ljudi

S poklicem, ki ga rojeni Sežanec opravlja z veseljem in v katerem zares uživa, se trudi lepšati dneve vsem ljudem. Pa je Blaž Živec res vselej nasmejan? “V veliki večini primerov je to res. Zakaj? Enostavno, nasmeh nič ne stane! Če nekomu nameniš kakšen nasmešek, pozdrav, je velikokrat tako, da oseba to začuti in odvrne z enako mero,” z zadovoljstvom na obrazu razlaga Živec, ki pa omeni, da niso vsi dnevi rožnati: “Seveda pride tudi kakšen slabši dan, ko nisi ravno pri volji. A ekipa, s katero delam, ima vodilo, da se slaba volja ali zasebne težave pustijo doma. Enako je tudi s službo. Težav, ki se pojavijo ob delu, ne nosimo domov.”

Ker si Blaž in ekipa želijo, da se stranke iz kavarne odpravijo zadovoljne in da se spet vrnejo, sta dobra volja in prijaznost na prvem mestu. “Imamo veliko rednih strank, ki imajo svoj dnevni ritual. Naj si bo to kavica, rogljiček, čaj ali kaj drugega. Delamo na tem, da predvsem domačini, ki nas redno obiskujejo, jutri spet pridejo. Držimo se načela, da ima stranka vedno prav,” o motu, ki je tudi vodilo same kavarne, pove Živec.

“Stranke so v Kopru morda nekoliko bolj razvajene, a to je samo dobra stvar. Zato smo mi tukaj, zato naš poklic obstaja. Gostinci smo tisti, ki jim moramo ustreči. To je del našega poklica,” o zahtevnosti strank v Kopru spregovori Blaž in doda, da obstajajo tudi takšne stranke, ki znajo biti nesramne: “Vseh strank ne moreš imeti enako rad. Mogoče mi gredo kdaj na živce tiste stranke, ki ne odzdravijo, ko jih pozdravim. Prav tako so naporni tisti, ki so pri naročilu arogantni. A to ne velja za domačine. Gre predvsem za tujce oziroma tiste, ki pridejo v Istro iz drugih delov Slovenije.”

Ponosen je na družino

Delovne navade so Blažu privzgojili starši in stari starši. Kot pravi, je ponosen na to, da prihaja iz delavske družine. Oče Robert je upokojeni strojevodja. “Oče je moj vzornik. Tudi po 12-urnem delavniku je znal najti čas za svoje najbližje. Nemalokrat je pozabil na spanec, samo, da sva tako jaz kot sestra Nuša prišla na svoj račun,” vidi svojega vzornika v očetu Blaž. A to, da je danes nasmejani fant, ki rad pomaga drugim, dolguje predvsem mami Mileni, medicinski sestri, ki je vrsto let delala v sežanski bolnišnici. “Začela je v bolnišnici, potem pa karierno pot nadaljevala kot socialna delavka. Ima odličen odnos s svojimi oskrbovanci, ki jo naravnost obožujejo. Rada pomaga ljudem v stiski, vedno je nasmejana in morda sem to podedoval prav od nje,” z nasmehom na obrazu razlaga Živec.

Kljub temu da sedaj že skoraj pet let dela v gostinstvu, je še vedno študent razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Kopru. Čeprav je sprva študij začel v prestolnici Slovenije, se tam ni najbolje znašel. “Gimnazijo v Ljubljani sem obiskoval štiri leta, uspešno opravil maturo in se vpisal na ljubljansko Pedagoško fakulteto - smer razredni pouk. Takrat smo zares veliko uživali, zato pa je trpelo šolanje,” pripoveduje danes 28-letnik in doda, da se je po šestih letih življenja v Ljubljani moral vrniti v rodno Sežano: “To je bila zame precejšnja streznitev. Imel sem krizo, predvsem finančno. Moral sem začeti razmišljati o svoji prihodnosti. In tako sem se odločil, da se preselim v Koper in tam nadaljujem svoj študij.”

Nekdaj prva ljubezen nogomet, danes dekle Lea

Kraševec, ki je nekdaj živel in dihal za nogomet, je svoj dom našel prav v slovenski Istri. A ne samo to, tu je spoznal tudi svoje sedanje dekle: “Leo sem poznal že prej, a najino pravo druženje se je začelo nekje v zimskem obdobju leta 2015. Spomladi tistega leta sva naznanila, da sva par. In ta ljubezen še kar traja,” svoje ljubezensko življenje opiše gostinec, ki je v rani mladosti igral nogomet za Sežano in Ajdovščino: “Nogomet je bila moja prva ljubezen. Želel sem postati profesionalni nogometaš, a se mi ni izšlo. Morda sem prehitro obupal.”

Čeprav je Blaž trenutno srečen v kavarni, kjer dela, se želi v prihodnosti preizkusiti tudi na samostojni poti. “Z ekipo, s katero delam, sem zelo zadovoljen. Seveda si želim v prihodnosti tudi nečesa svojega, a trenutno o tem ne razmišljam. Če me kdaj zanese na samostojno pot, se bom rade volje lotil tudi tega izziva,” še zaključi nasmejani Sežanec.


Najbolj brano