S kraškega “balin placa” do svetovnega rekorda

Hitrost in natančnost. Vzdržljivost in koncentracija. To je le nekaj izmed vrlin kraškega balinarja Martina Zdauca, ki po številnih osvojenih lovorikah potihem sanja tudi o nastopu na olimpijskih igrah.

Primorsko balinanje se ob številnih medaljah z največjih tekmovanj trenutno lahko pohvali tudi z neuradnim svetovnim rekordom v hitrostnem zbijanju. Ta izjemen dosežek je z najboljšim rezultatom po spremembi pravil sredi septembra na državnem prvenstvu v Sežani z 49 zadetimi kroglami uspel Martinu Zdaucu. Da gre za izjemen rezultat, pove dejstvo, da je z enakim dosežkom na svetovnem prvenstvu slavil Francoz Alexandre Chirat. Slednji je po starih pravilih med zbijanjem še lahko stopil korak bližje beli krogli, ki jo je potrebno izbiti. “Moj svetovni rekord trenutno ni uradno priznan, ker na državnem prvenstvu niso sodili sodniki z mednarodno licenco. Upam, da bo do tega vendarle prišlo. Zaenkrat se tako lahko pohvalim zgolj z državnim rekordom po novih pravilih,” je pojasnil 37-letnik iz Plešivice.

V balinanje iz rokometa

Balinarske krogle je v roke prejel dokaj pozno, saj se je najprej preizkušal kot rokometni vratar, seveda pa se v otroških letih ni mogel izogniti niti nogometni žogi. Ko so v vasi naredili “balin plac”, se je takrat 15-letni Martin prvič spoznal s približno kilogram težkimi železnimi kroglami, ki so nato postale pomemben del njegovega življenja. V svoje vrste so ga najprej povabili člani kluba iz sosednjega Povirja, tako da je dobil priložnost za igranje v občinski ligi. Sledilo je nastopanje v drugoligaški konkurenci, kjer mu je bil v vrstah balinarskega kluba Rovna Štorje v veliko pomoč Tomaž Mahnič. “S pomočjo njegovih nasvetov in številnih ur treningov sem zelo napredoval. Pilila sva malenkosti in takrat sem naredil velik korak naprej. V prvoligaški konkurenci sem nastopal kot član Luke Koper, s katero smo se hitro prebili v superligo in leta 2007 osvojili naslov klubskih prvakov. Lepe uspehe sem dosegal tudi kot član kobjeglavskega Hrasta in sežanske Skale,” se svojih prvih uspehov spominja Zdauc, ki malce obžaluje, da se že kakšno let prej ni resneje posvetil temu športu, ki ima na Krasu in celotni Primorski dolgo tradicijo.

“V Sloveniji smo balinarji premalo spoštovani, glede na rezultate, ki jih dosegamo v mednarodni konkurenci. V Italiji so me navijači pozdravljali že na daleč.”

Uspešen tudi v italijanski ligi

Njegovo kakovost so prepoznali tudi pri zahodnih sosedih, kjer se z balinanjem ukvarjajo na bistveno višjem nivoju kot pri nas. V italijanski drugi ligi je najprej branil barve Graphistudia iz Spilimberga pri Vidmu, katerega je popeljal v najvišji rang. Sledila je selitev v drugoligaša iz Trenta, kjer se je skupaj s soigralci poigral s konkurenco in kljub polnemu delovnemu času dobil priložnost za nastopanje v elitnem rangu italijanskega balinanja. “Že italijanska serie B je izredno kakovostno tekmovanje, medtem ko je serie A drugi svet, če ga primerjamo s slovensko superligo. Klubi se lahko pohvalijo z bistveno večjimi proračuni in večjim številom kakovostnih igralcev. Večje je zanimanje medijev, tako da v tamkajšnjih časopisih lahko preberete številne prispevke z balinarskih tekem. Večkrat sem na dvobojih opazil tudi televizijske kamere,” je svoje “italijanske” izkušnje opisal oče dveh otrok, ki še vedno dobiva mikavne ponudbe iz uspešnih tujih klubov. Ob družinskih in službenih obveznostih odločitev o ponovni selitvi v tuji klub, kjer bi za ligaške nastope “pokuril” vse proste vikende, nikakor ni enostavna.

Rojen za hitrostno zbijanje

Tako doma kot v tujini je zaslovel z bleščečimi nastopi v hitrostnem zbijanju, v katerem v petih minutah opravi približno 50 izmetov. Po skromnih začetnih poskusih v Povirju je v Rovni začel delati bolj načrtno. Hitro je spoznal, da je rojen za to disciplino, ki od tekmovalca zahteva hitrost, vzdržljivost in natančnost. “Nimam posebno začrtanih kondicijskih treningov. Večinoma se ravnam bolj po občutku. Moč in vzdržljivost pridobivam s tekom v klanec. Menim, da s starostjo pridobivam na kakovosti. Ko sem bil mlajši, me je vsak zgrešeni met iztiril. Z izkušnjami sem spoznal, da velja vztrajati in da ne smem popuščati do zadnje vržene krogle. Morda bi lahko še malce pospešil, vendar bi se to zagotovo poznalo pri natančnosti. Že za 50 izmetov se moraš pošteno potruditi,” priznava balinarski “šprinter”, ki se med zbijanjem skuša povsem osredotočiti na svoj nastop in večkrat povsem odmisli tekmeca na sosednji progi.

Predvsem disciplini hitrostnega in štafetnega zbijanja pomagata rušiti stereotip, da je balinanje gostilniški šport.

Predvsem disciplini hitrostnega in štafetnega zbijanja pomagata rušiti stereotip, da je balinanje gostilniški šport. To sicer še vedno trdijo številni nepoznavalci, ki se ne zavedajo, koliko trdega dela in odrekanja je potrebno vložiti za vrhunske rezultate. “Če bi se preizkusili v hitrostnem zbijanju, bi zagotovo spremenili svoje mnenje. Tudi v klasičnih igrah brez kondicije ne gre, saj tekme trajajo več kot štiri ure. Na turnirju v Italiji smo dva dni igrali brez premora. V Sloveniji smo balinarji premalo spoštovani, glede na rezultate, ki jih dosegamo v mednarodni konkurenci. V Italiji so me navijači pozdravljali že na daleč,” razkriva Zdauc.

Čez šest let na olimpijske igre?

Zagotovo bi k dodatni prepoznavnosti balinarskega športa pripomogla uvrstitev v olimpijski program. Balinarji stiskajo pesti, da bi postali polnopravni člani olimpijske družine leta 2024 v Parizu. Glede na to, da je balinanje v Franciji skorajda nacionalni šport, obstajajo zelo realne možnosti, da bi Slovenija čez šest let lahko konkurirala za olimpijska odličja tudi v tem športu. Se misli o nastopu na najbolj odmevnem športnem dogodku podijo po glavi tudi našemu tokratnemu sogovorniku?

“Malce sem preračunaval, koliko bom star čez šest let,” se zasmeje Zdauc. “Balinaš lahko od svojih prvih korakov do 90. leta starosti. Za tekmovalce v hitrostnem zbijanju seveda glavno vlogo igra hitrost. Še vedno ni jasno, v katerih disciplinah bi tekmovali v Parizu, če bo prižgana zelena luč za balinarje. Seveda si želim, da bi tekmovali ravno v hitrostnem zbijanju. Upam, da bodo izbirali tekmovalce na podlagi doseženih določenih norm. Trenutno lahko na svetovnih in evropskih prvenstvih vsako državo zastopa le po en tekmovalec v vsaki disciplini. Mesta na zmagovalnem odru tako večinoma zasedajo eni in isti balinarji iz Francije, Italije, Hrvaške in Slovenije. V številnih drugih športih lahko v eni disciplini nastopa po več tekmovalcev iz iste države. Poglejte samo, koliko šprinterjev iz Jamajke nastopa v teku na 100 metrov. V balinanju žal ni tako. Menim, da sem posledično tudi sam ostal prikrajšan za nastope na največjih tekmovanjih. Upam, da bodo za morebiten nastop na olimpijskih igrah veljala drugačna pravila. V tem primeru se bom zagotovo potrudil, da ohranim vrhunsko pripravljenosti vse do leta 2024 in se borim za mesto v Parizu.”

Martin Zdauc ima veliko za pokazati tudi v drugih disciplinah, zato ne čudi, da je pred tedni osvojil tudi naslov državnega prvaka v bližanju in zbijanju v krog. Na prvenstvenih tekmah je tako polno zaseden in svoji trenutni ekipi iz Ilirske Bistrice z osvojenimi točkami pridno pomaga na pohodu proti superligi. “Imam srečo, da se hitro regeneriram. Po tem, ko odtečem 'brzinca' in štafeto, pojem kakšno čokoladico in sem hitro nared za nastop v dvojici ali krogu. Večkrat je potrebno stisniti zobe, a mi ni težko, saj uživam v tem športu. Vedno skušam dati svoj maksimum. V prvenstvenih tekmah niti ne ciljam na to, da zgolj premagam tekmeca, temveč stremim za tem, da dosežem vrhunski rezultat,” je odločen Zdauc, ki kljub vrhunskim dosežkom in igranju v Italiji z balinanjem še zdaleč ni obogatel.

A tega ne obžaluje. Ob vsaki omembi olimpijskih iger leta 2024 se mu oči kar zasvetijo in prav nič čudnega ne bi bilo, če bi bil za ves prelit znoj, številne pretečene kilometre in zadete krogle poplačan ravno na največji sceni v francoski prestolnici ...

---