Uspeh za vse staroselske skupnosti
Sodba italijanskega vrhovnega sodišča, ki je Jusu Opčine v sporu z Občino Trst in Deželo FJK priznalo lastništvo zemljišč, je uspeh ne le za slovenske staroselce na Tržaškem in za agrarne skupnosti po Italiji, ampak je zgled tudi za druge skupnosti v svetu, denimo v pragozdovih Južne Amerike, kjer pravic staroselcev sploh ne upoštevajo, pravita Karlo Grgič in Vladimir Vremec, dva izmed borcev za priznanje staroselskih pravic. Primorci so njuno delo nagradili z glasovi za osebnost Primorske meseca oktobra.
Foto: Damiano Balbi
Karlo Grgič in Vladimir Vremec sta osebnosti Primorske za oktober, za kar sta včeraj izvedela prav od kronista Primorskega dnevnika, imenovanje pa jemljeta kot priznanje vidljivosti problematike skupne lastnine za prihodnje, pa tudi kot priznanje za vse tiste, ki so v večji ali manjši meri dejavni v agrarnih skupnostih. Grgič, sicer obrtnik, je že vrsto let koordinator Agrarne skupnosti tržaške pokrajine in podpredsednik italijanske vsedržavne konzulte za skupno lastnino, Vremec poznan krajinski arhitekt, pa predsednik Jusa Opčine. Oba sta potomca staroselcev vaških skupnosti, ki so se pred skoraj dvesto leti vpisali v zemljiško knjigo.
Vremec pravi, da so za nastanek in zagon agrarnih skupnosti zaslužne reforme Marije Terezije in Jožefa II. v 18. stoletju, ki so prispevale k postopnemu odpravljanju fevdalizma in k ovrednotenju skupne vaške lastnine. Openski jus, ki je protagonist sodbe vrhovnega sodišča, je formalno nastal leta 1834 z vpisom v zemljiško knjigo, vseh sorodnih skupnosti je na Tržaškem 29. Bolj ali manj nemoteno so delovale do italijanske zasedbe Primorske po prvi svetovni vojni in nastopa fašizma, ko je leta 1927 italijanska država z zakonom jusom in srenjam zemljo vzela in jo dala v ločeno upravljanje.
Vsi oktobrski kandidati
Kandidati za mesečno osebnost Primorske so bili v oktobru še primorska pisateljica, pesnica in pravljičarka Anja Štefan, 18-letni kajtar iz Kopra Toni Vodišek in Harmonikar Zoran Lupinc iz Šempolaja. Pogovoru z zmagovalcema Karlom Grgičem in Vladimirjem Vremcem lahko prisluhnete na Radiu Koper, danes ob 11. uri. Na Radiu Trst A bodo pogovor predvajali v ponedeljek ob 12. uri.
Izžrebali smo ...
Med tistimi, ki so glasovali za oktobrsko osebnost Primorske, smo izžrebali dve dobitnici nagrad Primorskih novic. Prejmeta jih Jožica Žvanut in Nika Mozetič, obe iz Renč.
Obujanje starih vaških skupnosti se je začelo takoj po drugi svetovni vojni, se spominja Grgič, vendar se je prva priložnost pokazala z urejanjem znanstvenega središča na Padričah v 80. letih prejšnjega stoletja, ko je tudi prišlo do izvolitve t.i. odborov za ločeno upravljanje jusarskega premoženja. Potem je italijanska država leta 1994 sprejela zakon o goratih območjih, ki je priznaval agrarne skupnosti staroselcev in so začeli razmišljati, kako se vanj vključiti, leta 1996 je Dežela FJK izglasovala zakon o pravnem priznanju srenj in jusov ter po začetnem nasprotovanju leta 2000 na podlagi sodbe upravnega sodišča to tudi udejanjila za tržaške srenje. Takrat so skoraj vsi odbori za ločeno upravljanje prepustili zemljo srenjam in jusom, med temi pa ni bilo Opčin, kjer se je leta 2008 začela pravda, ki je po začetnih neuspehih letos prinesla veliko zmago openski skupnosti staroselcev.
Sodbo je omogočil tudi zakon o skupni lastnini, ki ga je leta 2017 italijanski parlament sprejel skoraj soglasno in se je po Grgičevih besedah pisal prav na sedežu tržaške Agrarne skupnosti. Za Vremca je ta zakon prvi bistven premik: “V globalnem svetu je bilo italijanskim parlamentarcem jasno, da je skupna lastnina tista zadnja oaza krajevne avtonomije, ki je nedotakljiva.”
Zakon in sodna zmaga bosta dala vsem oblikam skupne lastnine nov zagon, tržaški slovenski jusarji so postali zgled za ostale sorodne skupnosti v Italiji, nanj se lahko sklicujejo tudi druge skupnosti staroselcev po Evropi in svetu.
A delo za tržaške jusarje še zdaleč ni končano: “Cel kup stvari ostaja nejasnih in nedorečenih. Tudi to priznanje je izziv birokratom, ki so povsod prisotni,” pravi Vremec, ki opozarja tudi na zaraščanje površin in opuščanje kmetijskih dejavnosti. Grgič pa pravi, da so se na Tržaškem organizirali, da vzdržujejo gmajno in gozdove s pomočjo deželnih in evropskih sredstev. Celotne srenjske zemlje je na Tržaškem okoli 5000 hektarjev, namenjenih kmetijskim, gozdarskim in pašniškim dejavnostim, približno 1000 hektarjev namenjajo paši, da je ozemlje živo. “Če to ne bi bilo, bi nam ga meščani že bili pobrali,” poudari Grgič, ki opozarja tudi na pomen spoznavanja drugih stvarnosti, izobraževanja ter srečevanja z izvedenci ter pomen ekipnega dela: “To je mozaik, ki ga posameznik ne more narediti, skupnost pa to lahko stori!”