Svoj poklic doživlja kot poslanstvo

Obstajajo službe in obstajajo poslanstva. Med te, ki svoj poklic doživljajo kot poslanstvo, nedvomno lahko prištevamo tudi aprilsko osebnost Primorske, upokojenega kardiologa dr. Borisa Cibica. Kljub častitljivi starosti 98 let še vedno rad obleče zdravniško haljo in v sklopu delovanja Društva za zdravje srca in ožilja, ki ga je takoj po upokojitvi pomagal ustanoviti, brezplačno svetuje pacientom.

dr. Boris Cibic Foto: Jure Škrlep
dr. Boris Cibic Foto: Jure Škrlep

Skrbi za sočloveka se je priučil doma, na Proseku nad Trstom. Čeprav dr. Boris Cibic že več kot sedem desetletij živi v Ljubljani, ostaja navezan na svojo rojstno vas, ki na njega ni pozabila, o čemer priča množična udeležba na nedavni proseški premierni projekciji dokumentarnega filma o Cibičevem življenju Rojen za zdravnika.

Vedno je rad pomagal

Odraščal je v revni, a složni družini, ki nikomur ni odrekla pomoči. “Že kot fantič sem po maminem zgledu vedno ponudil pomoč tistim, ki so je bili potrebni,” pove Boris Cibic. Medicino je izbral tudi zato, ker je desetletna sestrična, s katero sta bila vrstnika, umrla za tuberkulozo. “Od nekdaj sem razmišljal, kako bi lahko ljudem pomagal,” pravi.

Vsi aprilski kandidati

Kandidati za mesečno osebnost Primorske so bili v aprilu še solkanska slikarka in ilustratorka Ana Zavadlav, kapetan košarkarjev Sixt Primorske Alen Hodžić in raziskovalec zgodovine Istre in Primorske Salvator Žitko. Pogovoru z zmagovalcem Borisom Cibicem lahko prisluhnete na Radiu Koper danes ob 11. uri. Na Radiu Trst A bodo pogovor predvajali v ponedeljek ob 12. uri.

Pot od zaključene klasične gimnazije Dante Alighieri v Trstu do študija medicine je bila dolga, saj je Borisu Cibicu štrene premešala druga svetovna vojna. Po maturi se je vpisal na študij medicine v Padovi, a so ga fašisti zaradi zavednega slovenstva skupaj z očetom in bratom zaprli v tržaški zapor Coroneo.

Zaprt je bil pol leta, takoj zatem pa je bil vpoklican v italijansko vojsko. Poslali so ga v Kalabrijo, v enoto, sestavljeno večinoma iz slovenskih vojakov. Kapitulacijo Italije je kot italijanski vojak dočakal na Kreti, kjer so jih Nemci razorožili in pregnali v lager Kaisersteinbruch, v katerem je prebil poldrugo leto. Mladega študenta medicine je rešilo znanje jezikov, zaradi katerega mu je bilo dodeljeno lažje delo v medicinski službi, kjer je med drugim prisostvoval obdukcijam.

Sovjetska vojska je taborišče osvobodila zadnji dan marca 1945 in taboriščnike usmerila proti vzhodu. Peš se je odpravil proti Budimpešti, od koder je nadaljeval do Beograda, kjer je dočakal konec vojne. Končno se je po petih letih lahko odpravil domov, na Prosek. Na papirju je imel opravljenih pet letnikov medicine, a niti enega izpita. Sreča se mu je nasmehnila v obliki štipendije: takrat je Jugoslavija štipendirala slovenske in tržaške dijake, kar mu je omogočilo študij medicine v Ljubljani, kjer se je začela tudi Cibičeva poklicna pot. Delati je začel kot asistent na Inštitutu za patofiziologijo ljubljanske Medicinske fakultete, a je kaj kmalu nadaljeval najprej po poti splošnega zdravnika, nazadnje pa je pristal med specializanti interne medicine.

Tudi ob nedeljah v službo

Več desetletij je delal v šišenski bolnišnici dr. Petra Držaja, kjer so se zdravili nekdanji partizani in preganjanci, kasneje pa je postala splošna bolnišnica. “Tako sem imel rad svoj poklic, da sem se naravnost veselil ponedeljka, ko sem se lahko vrnil k pacientom, ob sobotah pa mi je bilo kar hudo, ker sem vedel, da v nedeljo ne bom oblekel zdravniške halje. Zato se je marsikdaj zgodilo, da sem se tudi ob nedeljah podal v bolnišnico,” smeje pove čili 98-letnik.

Sprva se je posvečal srčnim boleznim, kasneje pa se je posvetil zlasti zdravljenju bolnikov z visokim krvnim tlakom, kar je počel vse do upokojitve. Takrat se je za Borisa Cibica začelo novo obdobje. Zdravniške halje nikakor ni obesil na klin, kot to stori marsikdo ob doseženi upokojitveni starosti, pač pa je nadaljeval s prostovoljnim delovanjem pri preventivnem društvu za srčne bolezni, kar počne še danes.

Vest o prejetju nagrade je doktorja presenetila: “V čast mi je, da se me ljudje spomnijo še danes, po tridesetih letih od upokojitve.”


Najbolj brano