Ob pogledu na kačje mladiče je bila “pečena”

Lenny, Zobek in Lady so najbolj prepoznavni stanovalci hiše na naslovu Čevljarska ulica 8 v Kopru. Temperamentni legvan, pobalinski dihur in svojeglava ara imajo ljubečo prijateljico Niko Leben, ki predano skrbi zanje in še za več kot sto drugih eksotičnih živali, živečih na istem naslovu, v živalskem vrtu sredi Kopra. “To je moja sanjska služba. Neprecenljivo je, da kar delaš, delaš s srcem. Ljudje in živali to občutijo,” je prepričana.

Odpri galerijo

Nika Leben ima enega svojih ljubljenčkov venomer s sabo. Na roki ima namreč velik tatoo madagaskarskega dumerilovega udava. “Več kot deset let sem si želela tatoo kače, toda ves denar namenim za živali. Zelo sem se razveselila, ko mi je ekipa lani, za 50. rojstni dan, kupila bon za tatoo in mi ga je mojstrica Katka narisala,” pojasni biologinja, do nedavnega predsednica društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo. Funkcijo je predala, ker je obveznosti težko usklajevala z delom v vivariju. Tako je zdaj “le” članica društva oziroma svetovalka.

Sprva se je bala kač in pajkov

Nika Leben je biologinja. “Na poklicno pot sem se podala kot laborantka na biotehniški fakulteti. Skrbela sem za živali, ki so jih potrebovali za pouk. Študentje so izvedeli, da imam višek mišk, pa so me spraševali, če imam kakšno za njihove kače. Včasih jo je kakšen študent prinesel s sabo. Sprva sem se jih nekoliko bala, a mi je pomagal Rudi Ocepek, ki je uspešno premagoval takšne strahove pri učiteljih biologije. Še večji strah sem imela pred ptičjimi pajki. Zato je prav hecno, da se je moje življenje obrnilo tako, da imam več kot 30 kač in ducat različnih ptičjih pajkov. In da mi je najljubši občutek pajkovih nožic na roki.”

“S hišnimi ljubljenčki otroci dobijo zgled, da je treba skrbeti za tiste, ki nas potrebujejo in ki ne morejo poskrbeti sami zase.”

Nika Leben

Ko si je pred leti skupaj s študenti ogledala sejem eksotičnih živali v Italiji, se je zavedela pestrosti tega sveta. “Pri nas do tedaj ni bilo tovrstnih dogodkov. Zdaj pa je že 13 let, odkar društvo ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo v Ljubljani dvakrat letno organizira razstave, ki so predvsem izobraževalne,” je ponosna. Ponosna pa je tudi na koprski vivarij s kačami, ptičjimi pajki, tarantelo, kuščarji, žabami, urhi, paličnjaki in drugimi plazečimi eksotičnimi hišnimi ljubljenčki, pa tudi bolj “običajnimi” nimfami, aro in dihurjem.

Prva je bila Rozika

Njena prva eksotična žival je bil ameriški gož Rozika, rdeči albino. “Študent mi je prinesel kačja jajca, češ da jih dve leti zapored neuspešno poskuša inkubirati, pa naj še jaz poskusim. In ko je iz jajc zlezlo 18 kačic, sem bila 'pečena'. Mladički so tudi pri kačah ljubki. Biolog na poseben način doživlja trenutke, ko pride na svet novo življenje. Zgodba se je ponovila naslednje leto. Moja druga kača je tako bil Sivček, tudi ameriški gož, sive barve. Prišlo je še veliko različnih kač in ljudje so me spraševali, kdaj bi si jih lahko ogledali. Toda med tedanjimi terariji sem se komaj obrnila. Iskala sem možnosti in nazadnje našla prostor v Kopru. Lani je društvo tu odprlo razstavo, zdaj smo pri koncu postopka registracije kot živalski vrt,” je zadovoljna.

V Bioexu si želijo večji prostor, kjer bi imeli še učilnico. “Na koprski občini za zdaj za nas nimajo posluha, čeprav naš vivarij bogati turistično ponudbo, delavnice pa popestrijo dogajanje v mestu. Mnogi domačini pohvalijo, da je tu končno nekaj naravoslovnega. Tudi tujci povedo, da je to nekaj najboljšega, kar se jim je zgodilo v Kopru. Vem, da so začetki težki, zato ne bom kar obupala,” je odločna Nika Leben. “Najpomembneje je, da se živali tukaj odlično počutijo, klima jim ustreza, veliko bolj zdrave so kot prej, ko so bile v drugih krajih po Sloveniji. Tudi sosedje in drugi lokalni prebivalci so nas lepo sprejeli.”

Njen delovni dan se začne že kakšno uro prej, preden odpre vrata obiskovalcem. Preveri, če je vse na svojem mestu, živalim zamenja vodo, pripravi hrano, odstrani olevke, jih poboža ... “Nestrupene živali imam prav zato, da jih lahko vzamem v roke. Del njihovega življenja je tudi rokovanje, s čimer jim popestrim vsakdan in jih navadim na pregled. Vajene so mojega vonja in energije. Ko pa je v igri hranjenje, moram biti zelo previdna. Kača, denimo, bo takrat zgrabila prvo stvar, ki bo topla in ji bo dišala, čeprav je to moja roka,” pripoveduje.

Ko pridejo obiskovalci, jih popelje po vivariju, jim predstavi živali in jim kakšno položi v roke. “Pridejo tudi takšni, ki se želijo znebiti strahu pred kačami. Vesela sem, ko komu uspe, nikogar pa ne silim. Vem namreč, da so lahko strahovi zelo globoki.” Včasih pridejo študentje biodiverzitete z nalogo v okviru študija, pa tudi sosedje na klepet. “Ta služba je zame igranje. Srečna sem, da sem našla poslanstvo, ki me izpolnjuje,” razmišlja Nika Leben.

Živali imajo svojo zgodbo

Živali je dokupovala na sejmih v tujini, a v zadnjih letih tega ne počne več. Veliko jih posvoji ali pa zamenja z drugimi člani društva. Skoraj vsaka žival v vivariju ima posebno zgodbo. Posvojila je na primer rdečega goža po imenu Survivor. Najden je bil v Ljubljani, s številnimi ranami, je manjši in ima zelo kratek rep, očitno so ga napadle mačke. Tudi agama je najdenček, sprehajala se je po Ljubljani. Kača podganarica pa je prejšnji lastnici pokončala papigo, zato je našo sogovornico prosila, da jo posvoji. Za legvana Lennyja je skrbela starejša gospa po tem, ko se je sin odselil in ga ni mogel vzeti s sabo. Lenny je živahen in ker je postal agresiven, se ga je ženica začela bati, tako da ga je dala v posvojitev.

Nika Leben družinam na splošno priporoča živali: “S hišnimi ljubljenčki otroci dobijo zgled, da je treba skrbeti za tiste, ki nas potrebujejo in ki ne morejo poskrbeti sami zase.” Za bolnike z oslabljenim imunskim sistemom in otroke, ki še nesejo roke v usta, eksotičnih živali ne priporoča, ker imajo na sebi drugačne bakterije kot ljudje. Če pa je kdo alergičen na dlako, si lahko omisli denimo kačo ali bradato agamo, ki ji pravijo mucek med kuščarji. Kače in ptičji pajki so primerni hišni ljubljenčki za tiste, ki so pogosto odsotni, saj so lahko sami doma tudi dva ali tri tedne.

“Njene” živali nastopajo tudi pred televizijskimi kamerami. Uporabili so jih že v oddajah Vid in Pero šov, Bitka parov, Moj dragi zmore, Hipnoza: dobra zabava, Znan obraz ima svoj glas ... In medtem ko veselo pripoveduje o kačah, pajkih in kuščarjih, ob katerih se veliko ljudem naježi koža, prizna: “Bojim se konjev, ker so tako veliki. Toda želim premagati ta strah in jahati. Bojim se velikih zveri. In strupenih kač, čeprav sem delala in bom še delala z njimi.”

---