Na svidenje, Lado

Ne maram slovesov. Slovo se zdi kot nekaj trdno dokončnega. Ne maram dokončnosti. Ker je NI. Rada imam na svidenje. Ko kdo od bližnjih odide drugam, pade na nas ploha žametne žalosti. Tudi kadar tak odhod racionalno pričakuješ. Trpkemu šoku in najtežji in najhujši žalosti ne moreš uiti. Na svidenje pušča tanek žarek nedokončnosti in blaži usodni udarec.

Četrtek, 20. september, je bil najtežji dan mojega življenja. Zdržati direkten in globok pogled trenutka, ko nekdo od tvojih najbližjih, ki te je imel najraje na svetu, odide, je nadčloveška moč. Vsem nam se kdaj zgodi. In vsak ima svoj način, kako lajšati žalovanje. Banalno - pomagajo tudi opravki v zvezi s poslovitvijo, pomagajo topli esemesi ljudi, ki so ti blizu. Kakšen telegram, sporočilo na messengerju, ki ni le “moje sožalje”. Pomaga Danielovo sporočilo: “Ksenija, draga, tebe je imel najrajši na celmi sveti.” In Slavčev izposojen (Salvatore Quasimodo): “Ognuno sta solo sul cuor della terra trafitto da un raggio di sole ed e' subito sera.” In Aljin: “Srečen oče, ki te ima.” In Stojanov: “Vse dobro, kar ti je dal, nosiš v sebi in predaj drugim.” In Jadrankino pismo: “Slovo ni slovo, ampak nov brezčasen začetek.”

Pomaga objem najbližjega, mojega Borisa, meni najbolj. In objem mame. Pomaga jok, ki mu dovoliš, da izbruhne. Pomaga gozd, potok, morje, tvoja uta, tvoje hruške in češpe. Gobe, ki si jih strastno nabiral in ne maral pojesti. Slivovka, ki si jo znal iztisniti iz češp. Tista prava, brkinska. Mozaik, ki si ga spel na mizi v uti. In tvoja garaža, kjer si prešraufal vse od avtomobilov, vešpe in pralnih strojev in v kateri si skoval lestenec za Hrušiško vežico, v kateri smo se pred dnevi poslovili. Pomaga kamin, kuhinja, sedežna garnitura, vse delo tvojih ustvarjalnih rok. Pomaga tudi narezano jabolko in mamin pire. Pomaga prižgana svečka in tvoje fotografije. Pomaga pesem Hrušiških fantov. Pomaga pogled na vrata in stole, ki si jih zame skoval. Na steno, ki si jo zame pobelil. Na slike, ki si mi jih pomagal obesiti. In na slike, ki si jih ustvaril in ki živijo v mnogih domovih. Na košaro, ki si mi jo spletel. Na pianino, ki si mi ga z mamo za moj rojstni dan pred mesecem in pol dal uglasiti. Pomaga sprijaznjenje z neizogibnim. Pomagajo tvoje pikice v licih, ki si mi jih podaril in ki so nekaj najlepšega tvojega na mojem obrazu. In tvoj glas in tvoj smeh, ki zdaj prihaja od znotraj.

Vem, spet se bom veselila in smejala iz srca, a nežna žalost bo za vedno počivala nekje v kotu mojega sončnega spleta. In ja, vem, nikoli več ne bo tako, kot je bilo ...

Slišim te. Jeziš se, s strastjo, na politiko in politike, na zdravstveni sistem, na krivice, na nedelujoči internet. Smejiš se Borisovemu pripovedovanju o igralskih prigodah. Tistega, ki ni prijazen z mano, besedno močno oklofutaš. Pred desetimi leti si me zvlekel z dolgoletnega kavčarjenja, kupil pohodne čevlje in palice in vetrovko in me nagnal v hribe. Slavnik, Žabnik, Snežnik, Nanos so bili najini, skoraj vsak vikend. Ko sem prvič s tabo sopihala na Slavnik, sem potrebovala več kot dve uri. Vsakih deset minut sem se za kak hip ustavila in lovila dihanje in utrip srca. Ves čas sem te tečno spraševala, koliko je za vraga še do vrha. In vedno je bil tvoj odgovor enak: “Samo še čisto malo, glej, tam, na koncu gozda, potem pa še čisto malo in - en dva tri - sva na vrhu.” Ta konec gozda je bil zame neskončno daleč in vrh na drugem planetu v tretji galaksiji. Pa sem ga osvojila. In tudi vse ostale, celo tiste grozne kline na poti na Nanos. “Ne glej dol, ne glej dol!” si vpil, ker si vedel, da me višinske globine strašijo.

Danes pridem na Slavnik v malce več kot eni uri. Po isti poti. S tvojo poskočnostjo in potrpežljivostjo sva prehodila vse te poti in še mnoge druge, od prve menstruacije do menjave službe, od polnoletnosti v mladosti do polnoletnosti v moji službi. Imela sem velikanski privilegij, da si bil vedno z mano, tu, vseh 53 let.

Vem, spet se bom veselila in smejala iz srca, a nežna žalost bo za vedno počivala nekje v kotu mojega sončnega spleta. In ja, vem, nikoli več ne bo tako, kot je bilo ... Na svidenje, Ladek moj. In hvala, da si mi najboljši oče v tem vesolju. Jutri se spet pogovarjava.


Najbolj brano