Na poletni paši na Krasu

Kras poleti čudovito diši. Vse rožice tekmujejo, katera nas bo bolj prevzela. Škržati se derejo do onemoglosti. In tako smo vsako leto vsaj del počitnic preživeli na maminem domu v Pliskovici. Za nas iz mesta je bilo to čudovito in popolnoma drugačno okolje.

Stara približno deset let sva s sosedovim Stanetom občasno gnala na pašo našo in njihovo čredo. Torej njihovo kravo in našega vola ter ovco. On je bil mentor, jaz priden učenec. Še sreča, da je živina poznala pot na pašnik in nazaj, tako da vse skupaj ni bilo posebej naporno. Razen vstajanja in to ob zori. Še na pol v komi so mi nadeli kamižolo (star rekelc) in dali v žep dva kosa kruha ter v roke žajglo (bič). In tako smo šli v vrsti: Stane, krava, vol, ovca in jaz. Obvezen postanek je bil v vaški trgovini, kjer sva si kupila vsak dve cigareti. Živina se je veselo (bolj leno) pasla in midva sva si krajšala čas z neumnostmi: zakurila sva ogenj, ki je kmalu požrl sosednji brin in sva ga komaj ukrotila, prižgala cigareti, spekla krompir, ki sva ga narabutala, lovila ptiče, pa tudi gade, rezljala piščalko in občasno preverila, kako je z živino. Kot v filmih. Domov sva prišla kar utrujena in lačna.

Posebej dober okus kruha in pršuta

Ko smo že pri hrani, vse tam je imelo posebno dober okus. Vsi smo čakali, da gospodinja odreže kose kruha od hlebca, spečenega v peči na drva. Zraven je bil poslastica pršut, pobran iz kamre in lepo narezan na fete. Vsako leto sta vsaj dva prašiča sodelovala pri oskrbi s pršuti. Veselo so krulili v svinjaku, ne da bi vedeli, kaj jih čaka. Če smo bili pridni, smo to hrano-sladico zalili s pol kozarca terana, razredčenega z vodo in z dodatkom sladkorja.

Proti večeru je bil voz naložen in otroci smo smeli poleči po senu na njem. Dišalo je, a hkrati zbadalo in še premetavalo po poljski cesti.

Kuhalo se je na štedilniku na drva. Rad sem sekal in pripravljal drva in tako sodeloval pri kuhi. Smo pa kot majhno pomoč odnesli mleko od naše edine ovce na drugi konec vasi, kjer so imeli neko napravo, da so iz mleka izločili maslo. Kako je bilo to dobro na kruhu! Ker ni bilo tekoče vode v hiši, smo mulci pomagali vsaj tako, da smo z vedrci nosili vodo iz edine vaške pipe na sredi vasi. Voda je bila dragocena. Zato je bilo umivanje poredko, kar je bilo čudovito.

Lov na škržate

Poseben užitek so bile vožnje s kolesom po okolici. Makadamske ceste in nobenega avtomobila. Otroških koles seveda ni bilo in morali smo uporabljati velika moška kolesa. Premajhni za to, da bi sedeli na sedežu, smo eno nogo vtaknili skozi okvir kolesa in tako dosegli pedal na drugi strani. Kot mali cirkusanti smo se lovili po prašnih cestah. Tudi sedaj vidiš “umetnike” na čudnih kolesih, ki jim pravijo skuterji. Vozijo po zadnjih kolesih in graciozno stegujejo noge levo in desno.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Zanimivo, kako se ti v bližini narave zbudi lovski nagon. Začnimo s škržati. Ta leteča bitjeca po desetletje živijo v zemlji. Ni čudno, da ponorijo, ko po tako dolgem času prilezejo na sonce. Derejo se kot zmešani. Bolj kot je toplo, glasneje sporočajo, da je lepše nad zemljo kot v njej. Včasih so že malo nadležni in kar izzivajo, da jih ujameš. Poskusi!

Najprej smo locirali drevo, na katerem je prepeval, potem si se mu počasi, počasi bližal. Vročina poletja, mi pa kot mačke zalezujemo kričača. Ko ga ugledaš na veji, si že precej blizu ulovu. Zadnji koraki so odločilni. Počasi, ne hiti, tiho, tiho! In bliskovito (recimo) stegneš roko. Frrr, pa odleti. Si gledal(a) levinjo, kako zalezuje plen (na TV seveda)? Le vsak deseti poskus je bil uspešen. Ogledovali smo si njihove smešne glave z očmi na pecljih. Božal si ga po trebuščku, da je zapel. Potem smo jim naredili hiške v zemlji na borjaču. Ko smo jih tam pustili, so jih pojedle kokoši. Malo butasto, a mi smo uživali.

V hiškah in z enakim koncem so končali tudi murni - drugi poletni pevci. Z njimi je bilo laže, saj so živeli v luknjah v zemlji in ne na drevesih. Spet si ga grobo lociral prek njegove glasbe. V travniku si med travo zagledal luknjo in murna, ki jo je pobrisal vanjo. A imeli smo posebno taktiko zanje. Našel si dolgo travno bilko in z njo drezal v luknjo. Pri tem moraš peti: “Čuri muri pridi ven, jaz ti dam konjička, ti pa men oslička.” Ne vem, ali je res računal na kupčijo ali se je naveličal nadležne bilke, prišel je ven ves zbegan. S prsti si zamašil luknjo in hop po njem. Samčki so res zelo lepi. Kot bi jim spreten mojster izdelal oklep. Žal smo tudi njih naselili v tiste nesrečne hiške, izkopane v zemljo.

Lovili ribe, a nobene ujeli

Bolj kot neki super lovci, smo bili hranitelji kokoši. Te zverinice so nam pojedle tudi male žabe, ki smo jih nalovili v vaškem kalu. Napajališče živine je bilo kot malo jezerce. Voda striktno črna, obrobje izdelano iz mešanice zemlje in govejih iztrebkov. Idealno za tiste male žabe, ki so se drle ponoči. A njihove glavice so molele iz vode tudi podnevi in tu si moral biti samo hiter. Brodenje po blatu in kravjekih smo odmislili.

Nismo zanemarili niti bolj tihih živalic. Tam na dnu doline, na začetku gozdov, je bilo močvirje in v njem tudi ribe. Te smo redko lovili in nikoli nobene ujeli. Sem pa prinesel domov neke čudne zadeve, ki so se mi prilepile na noge. Pijavke so jim rekli, jaz pa sem tulil, ko so jih pulili s kože.

Čeprav majhni, smo prišli prav tudi pri kmečkih opravilih. Občasno smo šli grabit seno. Vol je vlekel voz z lojtrnico do oddaljenih travnikov. Tam smo grabili seno in starejši so ga metali na voz. Proti večeru je bil naložen in otroci smo smeli poleči po senu na njem. Dišalo je, a hkrati zbadalo in še premetavalo po kolovozu. Zakopani v seno smo napol v snu pritavali domov.

Pobirali smo tudi krompir. Zorana zemlja izredno lepo diši. Bose noge so gomazele po zrahljani prsti in na kolenih si iskal gomolje, Vse na voz in potem v klet, kjer so se hranile vse dobrote domačije. Klet vklesana v živo skalo. Na Krasu imaš posebne probleme. Tu se ti ne zruši strop na glavo, ampak se ti lahko zrušijo tla pod nogami v kleti, ki jo hočeš razširiti. Če imaš (ne)srečo končaš v tihem svetu kapnikov in vlage podzemlja.

Zgodovinske ure

Tudi naši imajo svojo pravo jamo. Imenuje se Grota jama. Vanjo se spustiš po klesanih stopnicah. V sosednjem borovem gozdu so z zarezami v drevesa nabirali smolo v nastavljene lončke. Ko smo šli v jamo, se je smola preselila na naše bakle in imeli smo dovolj svetlobe, da smo jo raziskovali. Ogromna dvorana, za čuda s cementnim podom in ostanki električne napeljave, nas je sprejela najprej. Na koncu pa zopet klesane stopnice in obokana vrata. Tam naprej pa divja nedotaknjena jama. Globoko v nedrih podzemlja. Ko smo se vrnili na svetlo, smo si kar oddahnili.

Govorili so nam, da so včasih v njej prirejali celo plese. Nikakor mi ni šlo v glavo, zakaj so tako opremili jamo izven vasi! Šele obisk pri županu Komna, ki se je amatersko ukvarjal s podobnimi jamami, me je razsvetlil. Avstrijci so med prvo svetovno vojno izkoristili serijo jam od Gorice v notranjost Krasa za bolnišnice. Pogoji so bili idealni za reveže, ki so jih razmrcvarile grozote vojne. Zato cementni pod in elektrika!


Najbolj brano