JLA je bila poligon za družbena razmerja

Ko sem dobil obvestilo, naj se zglasim v vojski, se mi je porušilo pol sveta. Zapustiti šestmesečno hčerkico, njeno mamo, domače, prijatelje ... Enostavno to ni enostavno. Še posebej, ker so omenjali, da se vrnejo skoraj vsi in večina zdravi.

Učil naj bi na vojaški gimnaziji v Karlovcu. Eno leto sem jo iskal in da ne bi bil ob kondicijo, so mi obesili 15-kilogramski puškomitraljez okoli vratu. Šest mesecev obuke in šest mesecev prekomande (vse v istem kraju) in zadeva je bila zaključena. Ko se vrneš, te vsi začudeno gledajo: “Ma kaj si že zunaj?” Njim je ta čas pretekel lepo in hitro, a ko ti šteješ vsak dan vsaj desetkrat in črtaš tisto nepregledno kolono dni do konca vojnega roka, doživiš v živo relativnost časa. Res je odvisen od opazovalca!

Prvi dnevi

Prve dni si ves zgubljen. Okoli so popolni tujci z drugačnimi navadami, pravila so drugačna. Največji šok ni bil, ko sem v bricovem ogledalu zagledal svojo predelano glavo, ampak ko so mi odvzeli spodnje perilo. Ne moreš verjeti, kako si navezan nanj. Z gatami je odšla tudi moja osebnost. Grmada prejete vojaške opreme in majhna omarica, kamor naj bi jo stlačil. Stara vojska ti pri tem pomaga, a če se obrneš, tudi kaj izgine. Kopanje pod skupnimi tuši je zabava za staro vojsko. Najprej spustijo ledeno vodo, ti se namiliš in dobiš vrelo. Skakali smo kot mladi zajčki in ostali lepo namiljeni. Naslednji dan je bila igrica noč-dan. Je kar popularna v vrtcih. Desetar se zjutraj po zajtrku v sobi zadere: “Noč!” in vsi se slečemo v pižame ter ležemo v postelje. Potem “Dan!” in skočimo na noge ter se oblečemo in pospravimo posteljo. Kar je posebna umetnost v teh okoljih. Vse mora biti na “ivico”, na rob. A desetar ni zadovoljen z našimi izdelki in spet “Noč!”, pa spet “Dan!”, pa “Noč!” ... Cel dopoldan. Zvečer po dezinfekciji končno ležemo v pograde. Pa “Noge na pregled!”. Skozi vznožje postelje si porinil svoje okončine, ki si jih je desetar temeljito ogledal (a mu nos ni delal ali kaj?). Vsak drugi je moral na ponovno čiščenje stopal. V sobi nas je bilo trideset na pogradih (vojna tajna in prosim, da tega ne širiš). Kar se je samodejno širilo, pa je bil naš dnevni pogon - pasulj in zelje. Prepričan sem, da je za naše ozračje metan res dosti bolj škodljiv kot ogljikov dioksid, saj smo še nekako dihali, a vonj je bil ogaben. Smrad bi lahko rezali.

Ne morem se prav odločiti, ali je bilo tisto leto vrženo stran ali sem pridobil zelo pomembne življenjske izkušnje.

Iznajdljivost skupine

Padel si torej v drugo dimenzijo in tu se pokaže tvoj značaj. Ostale so ti samo tvoje misli, znanja, spomini. In korak za korakom si zgradiš novo osebnost, prilagojeno novim razmeram. Ugotoviš, da ti znanja vseeno koristijo, kjer koli si. Vsakodnevni dril ima tudi svoje pozitivne posledice.

Neke noči je zapadel sneg. Ob dveh zjutraj so nas vrgli iz postelj in ukazali, da ogromno dvorišče očistimo novozapadlega snega. Skoraj tisoč mladcev se je vrglo na delo. Najprej smo poskusili z ašovčiči (majhne lopate iz osebne vojakove opreme), a na njej ni ostalo skoraj nič prhkega snega. Ko smo obupali, je stopila na plan iznajdljivost skupine. Sneli smo nekaj vrat, našli vrvi, vpregli mlado delovno silo in s takšnimi “plugi” odstranili sneg. Ob treh smo že spali. Tega se naučiš samo v vojski. Če bi nam rekli, da z zobnimi ščetkami počistimo avtocesto do Ljubljane, bi se dali v primerno pozo (na kolenih) in se lotili dela. Prepričan sem, da bi jo. Ta lastnost, da z vztrajnostjo in skupnim delom lahko izpelješ kar koli, se mi obrestuje, ko obrezujem oljke. Nikoli ne razmišljaj, koliko jih je še do konca, če si obrezal eno, bodi zadovoljen, ker je - ena manj.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Igre velikih otrok

Tudi igre so del vojske. Ene so za najstnike, polne hormonov. Na mrazu stojiš v vrsti za obrok in od zadaj ti nekdo štrcne v uhelj. Bolečine so obupne. Še huje je, ko se obrneš, da bi komu vrnil, a se ti cela vrsta smeji in dela bzzzzzzzzzzz. Ko čakaš na krugu (dvorišču), ti naenkrat nekdo skoči na hrbet in se te oklene, drugi pa te tako otovorjenega potiska naprej. Da ne bi padel, začneš teči in tečeš, tečeš. Simpatično je bilo tudi kolesarjenje. Tistemu, ki je prvi zaspal, smo odkrili stopala in zataknili zvit kos papirja med prste na nogi. Goreč del papirja je počasi prihajal vse bliže stopalu in njegov lastnik je začel najprej počasi in potem vse hitreje “voziti bicikel”, da bi ogenj v spanju pogasil. Štosno za umret, razen za tistega z opeklinami. Žrtve se je precej demokratično zbiralo. Malo večji otroci so se tako igrali vojsko. 18-letniki. Enkrat sem v Kopru videl skupinice deklet s starejšim vodjo. Mislil sem - evo eksurzija. Bile so vojakinje z ameriške letalonosilke, ki je odplula v Irak. Res me je streslo. Ti mladostniki so se srečali z grozotami vojne. Nikdar več ne bodo normalne osebe. Iz najstnika v starca!

Poligon za družbena razmerja

Drugače je bilo s športnimi tekmovanji. Tu so že udarile na plan izkušnje in iznajdljivost posameznika (recimo mene). Organiziral sem turnir v nogometu med četami in se oklical za selektorja naše čete. Vsi so želeli igrati, izbral sem jih osem. In dobiš poseben status s kupom drobnih privilegijev. Tako so praljudje vzpostavili hierarhijo in podobno je danes. Ogrebsti se moraš za nekaj, kar lahko menjuješ in že si višje na lestvici od ostalih. Privilegij na privilegij in življenje postane precej bolj enostavno.

Sploh je vojska idealen poligon za opazovanje družbenih razmerij. V kasarni je veljalo eno samo pravilo: glej na ramena, kjer so našitki, in ne v obraz. Mi smo imeli krasnega kapetana, ki pa nikakor ni mogel napredovati. Preveč pameten in prijazen do vojske je bil. Je bil pa nad njim major, zapit in popoln nesposobnež, a ga je pred nami redno psoval, mu grenil življenje, nas dvigoval sredi noči, premetaval opremo in se drl na kapetana, ki je moral priteči v kasarno ob nemogočih urah. Napredujejo tisti, ki so do nadrejenih ubogljivi in ostri do podrejenih. Ali kot je dejal Oman: “Ni pomembno, ali si pismen, glavno je da si naš!”. Takšna selekcija je, spravila JLA v obupno stanje. Če se malo ozreš, pa verjetno tudi sam opaziš kakšne podobne situacije.

Je bila vojska strošek ali naložba?

Na papirju je vse delovalo. Kontrolor cevi pušk je pogledal skoznjo in ocenil, da je OK. A skozi ne bi spravil niti šivanke, kaj šele naboj. Dobil bi ga v obraz. In kot so rekli Izolani, ko so streljali s figovim topom na Koper in ga je razneslo: “Kakšna škoda je bila šele pri njih!”

Ko so preverjali stanje opreme po četah, smo najprej z orožjem kompletirali prvo četo, potem se je orožje preneslo v drugo in končno v tretjo. Vse “na broju”! Ko sem se vrnil z armijskega prvenstva, kjer sem tekel na 100 metrov, sem najprej pogledal omarico. Bila je nedotaknjena. Ko sem jo odklenil, sem zagledal totalno praznino in luknjo v zadnji steni. A na koncu sem predal nazaj vse, kar sem “zadužil”. Od puškomitraljeza je bil samo okvir okoli cevi. Ni bil uporaben niti za to, da bi z njim mahal naokoli. A čato je vse odkljukal, za pivo pač.

Ne morem se prav odločiti, ali je bilo tisto leto vrženo stran ali sem pridobil zelo pomembne življenjske izkušnje. Da vstaneš iz pepela ni lahko, a je vsekakor laže, če si to že izpeljal.

---