“Če te vodi srce, se ne izgubiš”

Brez nakita bi se počutila golo, zato dan začne z odločitvijo, kateri prstan, ogrlico ali uhane bo nosila, nakar temu prilagodi še obleko. Sandra Kocjančič, oblikovalka nakita iz Izole, je vse življenje zaupala sebi. “Če te vodi srce, končaš vedno tam, kjer ti je mesto,” pravi in se široko nasmeji. Tistim, ki so jo hoteli preoblikovati ali preusmeriti v drugačne svetove, se ni dala zmesti. In dandanes nekakšno oazo ustvarjalnosti s svojo galerijo Drat ponuja tudi drugim umetnikom.

Čeprav je Koprčanka, je korenine pognala v Izoli. Tam so dom, družina, galerija Drat in na dosegu roke vse, kar ji je všeč. Sandra Kocjančič se je v dveh desetletjih ustvarjanja prelevila v uspešno in prodorno umetnico, ki ji iz oči sije topla strast, s katero vztrajno oblikuje prav drat - tisto navadno žico, debelo in velikokrat rjasto, ki se valja in preklada v menda vsaki hiši in s katero velikokrat ne vemo, kaj bi storili. A v galeriji Drat je stena bakrene barve, na njej pa inštalacija, narejena zgolj iz drata. Iz te grobosti zna Sandra Kocjančič prebuditi umetelno prepleteno nežnost, s katero krasi telo. Žica ni edini material v njenih rokah. Po poti je spoznala srebro, gumo, usnje, drage in poldrage kamne. A njim ob rami še vedno enakovredno in samozavestno stoji drat.

“Moj jezik, moje izrazno sredstvo”

“Nakit me je čisto prevzel. Je moj jezik. Moje izrazno sredstvo,” pove Sandra Kocjančič. Znala je kvačkati, še preden je vstopila v prvi razred, saj jo je naučila nona. Pomembna je bila tudi druga nona, ki ji je podarila zelen prstan z umetnim diamantom. “Prstan me je tako prevzel, da me je nakit zaznamoval za vedno. Že zdavnaj sem ga izgubila, je pa ostal kot fotografija v mojih možganih. Vedno sem občudovala nakit in dejansko je to prvo, kar v izložbi ali na človeku opazim. Ko bereš zgodovino nakita, spoznaš, da je bil nakit na človeku prej opazen kot čevlji. Človek se je najprej krasil.”

“Všeč so mi grobi materiali in rada uporabljam takšne odpadne, v katere vgradim celo kakšen dragi kamen. Všeč mi je ta kontrast.”

Žica ali drat jo kot material še vedno vznemirja. “Všeč so mi grobi materiali in rada uporabljam takšne odpadne, v katere vgradim celo kakšen dragi kamen. Všeč mi je ta kontrast. Nečemu odpadnemu, za kar vsi rečejo, da je za v smeti, dam vrednost. Danes je vseeno, iz česa je nakit narejen. Štejeta dizajn in sporočilnost.”

Žica iz vinograda

Za kvačko je znova prijela zelo pozno, v srednji šoli, ko je v roke dobila žico iz vinograda v Laborju. “Prekladala sem jo v rokah in skušala začutiti, kaj bom s to žico počela. Nakar me je prešinilo, da bi lahko s to žico kvačkala. Ne, doslej je še nisem ukrotila in niti ona mene. Še vedno sodelujeva in ta žica me še naprej muči. Rada bi delala večje kose, z njo na primer okrasila dom,” na glas sanja Sandra Kocjančič.

Vedno je bila ustvarjalna, to jo je poganjalo in kreativne energije je imela v obilju. “Ustreza mi, da sem usmerjena v eno samo stvar. Lahko bi bila tudi razpršena. Malo bi oblikovala nakit, malo slikala, šivala obleke, a bi vse skupaj delovalo bolj obrtniško. Zato sem se odločila za eno pot - oblikovanje nakita.”

Vstop v zlatarski atelje Kodre

Prva njena razstava je bila v izolskem Kulturnem domu in nastal je prispevek za koprsko televizijo, po katerem se je zgodil preboj. V tem obdobju je namreč obiskovala zlatarski atelje Kodre v Ljubljani, ki je bil znan med slovenskimi oblikovalci nakita, saj so jim v ateljeju ponudili prodajni prostor. “Zmeraj sem občudovala izdelke slovenskih oblikovalcev. Po objavi tega televizijskega prispevka sem prav tako vstopila v zlatarno Kodre, jim omenila, da delam nek nakit in da bi jim ga lahko pokazala. Ko sem jim opisala svoje izdelke, pa so mi dejali, da so videli novinarski prispevek in da me hočejo spoznati ter moje izdelke postaviti naprodaj v zlatarni. Njihov edini pogoj je bil, da uporabim plemenito kovino. Zato sem takrat izdelala stvari iz srebra, ki je v primerjavi z žico bolj mehko in lažje za oblikovanje. Začela se je lepa pot, na kateri sem spoznala slovenske oblikovalce in so me povabili v Društvo oblikovalcev nakita Slovenije. Zrasla sem skupaj z njimi.”

Čebele in satje kot navdih

Njen nakit zadnja leta uspešno promovirajo znane dame iz kulturnega sveta, ki običajno nosijo že izdelan nakit, če pa Sandri Kocjančič še pravočasno predstavijo obleko, h kateri bi ga potrebovale, nastanejo še lepši in bolj celostni izdelki. Že nekaj let zapored ga nosijo manekenke na prireditvi Dotik zvezd na gradu Socerb. Pred tremi leti se je povezala tudi z Isabello Bembo, Tržačanko, ki živi v Parizu in je bila kuratorka mednarodnega bienala sodobnega nakita Il Filo rosso, na kateri so sodelovali oblikovalci iz vsega sveta - 80 jih je bilo in med njimi tudi naša sogovornica.

Ustvarjalcem nakita je bila naklonjena tudi modna oblikovalka Agatha Ruiz de la Prada, v njenem butiku v Madridu je Sandra Kocjančič tudi razstavljala. “Takrat smo vsi izkoristili trenutek, ki nam je bil ponujen.” In ne nazadnje jo je prevzel še arhitekt Jože Plečnik, saj je za razstavo v Bratislavi, ki je bila posvečena temu Slovencu, našla njegove stebre in svoje ustvarjanje napojila z njihovo nenavadnostjo.

Zadnje čase pa čebelari, saj ji je nono v zaledju Istre zapustil nekaj panjev. “Čebele so me s svojo umetnostjo izdelovanja satja že navdihnile. Pa še mir mi ponujajo, prav posebno apiterapijo.”


Najbolj brano