Kaskaderjevci so ukrotili Kanin

Ekipa Kaskaderja, prejemnica priznanja za posebne dosežke, je na Kaninu opravila delo, ki mu ni primere v slovenskem visokogorju. Mnogi so zaslužni, toda brez organizacijskih sposobnosti direktorja Petra Poljanca, njegovega znanja in modrosti, se ne bi izšlo.

: “ Foto: Leo Caharija
: “ Foto: Leo Caharija

Uspešno zaključen tehnični in psihološki kaninski izziv na meji verjetnega celotno ekipo Kaskaderja in Petra Poljanca navdaja z novim elanom in velikim zadovoljstvom. Presegli so sami sebe. “Še bolj kot naš uspeh me veseli, da je Bovec ponovno dobil smučišče in priložnost za celoletni turizem,” svojo socialno plat in empatijo do ljudi v stiski razkriva Poljanec, ki ga je prizadela travma bovškega turizma in izguba delovnih mest po zaprtju kaninskega smučišča. Najprej so žičniške naprave odkopavali izpod sedem metrov debele snežne odeje, sledilo je spektakularno popravilo s prebojem dostopne ceste 2200 metrov visoko v visokogorje.

Kjer se drugi ustavijo, Kaskader začne

To je slogan družbe iz Spodnje Idrije s 25-letnim stažem in drži kot pribito. To so dokazali neštetokrat pri opravljanju posebno nevarnih del, kot so popravilo električnih vodov, gradnja žičniških naprav, sekanje dreves, miniranje, dvigovanje poškodovanih vozil na najzahtevnejših terenih ... Pojavijo se tam, kjer ostali obupajo.

Toda, kot velja za alpiniste, kar so skoraj vsi s Poljancem vred, je vedno še kje kakšen neosvojeni vrh. Poljanec ga je našel v kaninskem smučišču.

“Do posla smo prišli na podlagi referenc in s ciljem, da naredimo nekaj velikega. Ob tem pa poudarjam, da je bil nosilec del in podpisnik pogodbe z Občino Bovec družba Dr. Duhovnik, ki je risala načrte, skrbela za tehnična poročila, bila v navezi z dobaviteljem rezervnih delov, s francosko družbo Pomo, in po potrebi opravljala manjša dela. Mi se v njihove peripetije in zamude nismo vtikali,“ Poljanec še posebej poudari, da mu ne bi pripisovali nezasluženega.

Na začetku so ga mučila številna vprašanja. Ali bo lahko sestavil ekipo z nekdanjimi zaposlenimi v ATC Kanin in z nekaj svojimi možmi? Kako bodo vse organizirali, glede na to, da helikopterske pomoči na začetku niso mogli pričakovati? Kako bodo s težkimi stroji prerinili do vrha smučišča in čez do spodnje postaje Prevala? O vsem tem se je spraševal ob podpisu pogodbe z družbo Dr. Duhovnik. Kljub temu je mirno spal in ni čutil posebnega pritiska. Zavedal se je svojih sposobnosti in usposobljenosti svojih mož.

Še posebno se je zanesel na Slavka Svetlika, Franca Hosnerja in Jerneja Kravanjo. “Če ne bi omenili vsaj teh treh mož, ne bi sodeloval v akciji Gospodarstvenik Primorske. So tehnično usposobljeni in izjemni ljudje. Vseskozi so mi stali ob strani, vse so organizirali. Sam sem bil zaradi obveznosti na drugih deloviščih, na Kaninu sem bil manj prisoten. Seveda pa smo v navezi sproti reševali težave. Toda oni so skupaj z ekipo delali cele dneve v najtežjih vremenskih razmerah,” jih z vsem spoštovanjem pohvali Poljanec.

Prvič je spoznal, kaj je stres

Po zaključku del sredi decembra lani, ko so dobili plačilo, si je Poljanec oddahnil. Priznava, da je bil v jesenskih mesecih prvič v življenju v stresu. “Kanin mi je pa dal vetra! Zlasti proti koncu, ko nas je zaradi zamika pri plačilu finančno izčrpal. Ker smo denar zalagali, smo bili na meji bankrota. V tej stiski sem imel pred očmi svoje zaposlene in njihove družine. Oni so zame na prvem mestu. Bili smo že tik pred tem, da odnehamo.“ Z denarjem je pomagala država in povrnila, kar so vlagali iz žepa podjetja.

Pri obnovi kaninskih žičniških naprav so se soočali z dvema vrstama višin; z nadmorsko 2200 metrov v vremensko krutem visokogorju, poleg tega pa še s približno 30 metrov visokimi stebri gondolske žičnice. Toda Poljanec pravi, da delo na višini v primeru Kanina ni bilo najtežji izziv: “Najbolj zahtevna je bila logistika. V skalovje je bilo treba vrezati dostopno pot do C postaje in naprej po smučišču do zgornje D postaje.”

Kdor se z obnovljeno gondolsko žičnico pelje na kaninsko smučišče, vidi, kaj so naredili. Pogled na to cesto osupne bolj kot na visokogorsko smučišče. Težko si je predstavljati, kako so pettonsko obračalno kolo za spodnjo postajo sedežnice Prevala po tej ozki gradbiščni vlaki spravili na vrh in nato navzdol do meje z Italijo. Vsa Slovenija je spremljala to vzvratno vožnjo tovornjaka, naloženega s kolesom. Poljanec pravi, da so nad prepadi mižali, toda to ne bo držalo. Če ne bi vsega načrtovali do centimetra natančno, bi zgrmeli v prepad.

Na Kaninu bo še smučal

Poljanec komaj čaka, da bo našel čas za vijuganje po smučišču, ki ga pozna iz mladosti in mu je zelo pri srcu. Pred dnevi se je vrnil s smučanja v tujini. “Kaninsko smučišče na obeh straneh hriba in z razgledom do morja ne zaostaja za velikimi,” ocenjuje.

Gleda naprej. Izzivov ne bo zmanjkalo. Minulo leto so zaključili nadpovprečno uspešno. “Tudi zato, ker smo delali na zelo zahtevnih gradbiščih z veliko dodane vrednosti. V 35 dneh smo, na primer, sanirali brežino nad Trbovljami. Utrdili smo tudi brežino nad cesto ob reki Drini v Bosni in Hercegovini. Trgi se odpirajo.”

NEVA BLAZETIČ


Najbolj brano