Župani, župe in mineštre

Župa v pomenu skupnost je res prastara, izvorna in pomembna slovenska beseda. Mineštra pa je precej novejša izposojenka iz sosednje italijanščine. Volilni čas, ki se uradno začenja čez slab teden dni, bo gotovo malo eno malo drugo. Bo na krožniku kaj okusnega ali bosta iz lonca padla žarko meso in plesniva zelenjava? To je bolj kot od politikov odvisno od volilcev.

Biti županja ali župan je najverjetneje ena najtežjih služb v državi. Manjša kot je občina, težje je. Novinarji regionalnega dnevnika seveda lokalnim politikom gledamo pod prste. Občasno jim gremo tudi na jetra ali jim obležimo na želodcu. Marsikdo se pritožuje, da ga stiskamo za vrat, mu streljamo v hrbet ali ga brcamo v koleno. V resnici so pritožbe običajno pretirane, novinarsko spraševanje pa je zgolj in samo delo. Služba, tako kot županovanje, ki ji dejstvo, da jo je treba opraviti v okolju, kjer se vsi poznajo med seboj in kjer sosed o tebi ve stvari, ki jih še sam ne veš, daje dodatno težavnost.

A tako pri lokalnem novinarstvu kot pri lokalni politiki je v težavnosti tudi veliko lepote in kar nekaj plemenitosti. Ter predvsem zvrhana mera osvežujoče konkretnosti in razumljivosti.

Izgovorov torej ni. Nihče ne more reči, da se ga lokalna politika ne tiče. Niti, da je ne razume. In nihče ne more zagovarjati stališča, da je upravljanje z občinami nepomembno. Ali da glas na lokalnih volitvah ne šteje.

Ko državljan Evrope gleda svojega nadnacionalnega voditelja, kako se, denimo, spotika in krili po rdeči preprogi, se lahko samo utemeljeno vpraša, ali je človek bolan ali pijan. Pravi odgovor je skrit tako globoko v meandrih demokratične piarovske birokracije, da se je do njega tako rekoč nemogoče dokopati. Če težave z ravnotežjem začneta kazati župan ali županja, pa zadeva hitro postane transparentna. Vsak pozna nekoga, ki pozna županovo medicinsko sestro, hišno pomočnico, soseda ali kelnarco.

Državljan se lahko precej hitro zmede, ko mu predsednik vlade začne razkazovati tabele o domnevnem gospodarskem napredku države, v naslednjih minutah pa mu opozicijski voditelj postreže s statistiko, ki kaže, da dežela drvi v ekonomski propad. Ampak vprašanje, ali luknja na cesti je ali je ni, ne pušča veliko prostora za dvom. Čeprav bo ob tem kdo pripomnil, da znajo pravi politiki tudi o obstoju lukenj dolgo in suvereno debatirati.

Zgoraj našteto seveda ne pomeni, da je lokalna politika nekaj banalnega in nepomembnega. Ravno nasprotno. Tako sedanje kot prihodnje izkušnje kažejo, da je dober župan lahko vreden kar nekaj evroposlancev. V Evropi so mesta, ki so jim uspeli razvojni čudeži in s svojim zgledom kažejo pot lastnim državam ter mednarodni skupnosti. V danski prestolnici Københaven, denimo, ljudje 40 odstotkov vseh mestnih poti opravijo na kolesu. Na Dunaju so opuščeno klavnico spremenili v območje za start-up podjetja na področju novih medijev. V Stockholmu je že skoraj polovica mestnih površin ozelenjenih. Inovativnost še zdaleč ni omejena le na prestolnice. Po vsem svetu je na stotine območij, ki so z domiselnimi urbanimi posegi, izvirnimi digitalnimi rešitvami, inovacijami v kmetijstvu in pridelavi hrane, gospodarstvu, kulturi in družabnem življenju naredila pomemben korak naprej.

Ali bodo Koper, Nova Gorica, Sežana, Kobarid, Piran, Ilirska Bistrica ali katerikoli drugi kraj na Primorskem med tistimi, ki bodo v Sloveniji kazali pot v prihodnost, je v veliki meri odvisno od tega, kakšne županje, župane, svetnice in svetnike si bomo izbrali.

In ne samo to. Politik in diplomat Jože Šušmelj je pred tednom dni v tej prilogi pripovedoval zgodbo o skromnem županu majhne občine San Vendemiano, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi italijanski politik, ki je vlado pozval k priznanju samostojne Slovenije. Lokalni predstavniki so, ravno zato, ker jih poznamo in so nam blizu, čuvarji dostojanstva skupnosti. In najboljši možni branilci vrednot, kot so solidarnost, tovarištvo, sožitje, socialna pravičnost, svoboda, mir. Vrednot, ki so še posebej pomembne na stikih narodov in kultur, kar Primorska vsekakor je. In še posebej danes, ko marsikatera civilizacijska pridobitev ni več samoumevna.

Izgovorov torej ni. Nihče ne more reči, da se ga lokalna politika ne tiče. Niti, da je ne razume. In nihče ne more zagovarjati stališča, da je upravljanje z občinami nepomembno. Ali da glas na lokalnih volitvah ne šteje.

Šteje. Kdor nima možnosti in volje, da kandidira in aktivno sooblikuje svet okoli sebe, naj vsaj odda glasovnico. Kajti večni nergač je prav gotovo najslabša od vseh služb. In kdor jo opravlja, po pravici povedano, ne zasluži niti krožnika mineštre. Kaj šele župe.

---