Pišot: “Zaradi kakovostnega zdravstva bi lahko postali klinika Evrope”

Polna mala dvorana koprskega gledališča, ko je na oder sedel priljubljeni zdravnik, kirug ortoped, lionist, član številnih društev in eden najbolj prepoznavnih Ankarančanov, Venčeslav Pišot, ni bila nobeno presenečenje. Prav tako ne stiski rok in prijetno razpoloženje, ki ga je sogovornik začinil s s svojim posebnim smislom za humor. Končna ugotovitev pogovora z zdravnikom, ki se je v slovensko Istro preselil pred malo več kot šestdesetimi leti, je bila, da morda res Primorska ustvarja ljudi. Ampak tudi ljudje ustvarjajo Primorsko.

Kdaj ste prvič videli morje?

“V Crikvenici kot majhen otrok. Spominjam se, da je oče kupil trnek in vrvico. Mati nama je rekla, da bo, če bova kaj ujela, tisto ribo živo požrla. Pa sem res ujel malo ribico in še danes sem razočaran, ker je mama ni žive pojedla. Drugače sem pa navdušen nad morjem in ko smo se vrnili s štiriletnega bivanja v Skopju, v Makedoniji, ki je sicer čudovita dežela, a je bila za Slovence v tistem času malo predaleč, in prišli sem, na našo lepo Jadransko obalo, na Primorsko, sem začutil, da je to kraj, kjer želim ostati. Ko sem končal študij medicine, se je ravno odpiral Univerzitetni klinični center in večina mojih kolegov je ostala tam, meni pa nikoli niti za trenutek ni bilo žal, da sem se vrnil k obali in ostal v Valdoltri.”

Moč morja

Torej ste se na Primorskem takoj počutili doma? Zakaj?

“Morje ima čudovito lastnost, da te pritegne. Ves čas valovi, polno je nemira, polno moči, obenem pa je, ko je bonaca, spokojno in ti pomiri živce. V času mojega otroštva smo bili mulci predvsem na plaži v Ankaranu, cele dneve smo se kopali, bilo je čudovito. Potem so prišla gimnazijska leta, na katera imam prav tako lepe spomine. Takrat je bila Obala nekaj posebnega, večina mojih sošolcev je bila priseljenih, nekaj dobrih prijateljev pa je imelo tudi korenine tu in so govorili v melodični domači govorici. Takoj so mi prirasli k srcu in dolgo sem se trudil, da bi mi končno rekli: 'Zdaj nisi več forešt, zdaj si naš.'.”

Zdravnik po duši, Primorec po srcu

Primarij mag. Venčeslav Pišot je bil rojen med vojno v Beli Krajini, v Črnomlju, kjer je njegov oče vodil ambulanto. Družina je očetu, ki je bil v vojnih letih partizanski zdravnik, po vojni sledila po bivši Jugoslaviji, kamor je bil oče poslan kot vojaški kirurg. Otroška leta je Vašo, kot ga kličejo, preživel v Ljubljani: “Tam sem se navzel ljubljanske govorice,” se nasmehne. Njegova pot k temu, da postane stoodstotni Primorec, se je začela nekaj let kasneje, ko je družina prišla v Portorož. Od tam so potovali v Skopje in se štiri leta kasneje vrnili v slovensko Istro. Že leta 1958, ko je Pišot starejši prevzel vodenje tedanje Bolnišnice za kostno-sklepno tuberkulozo v Valdoltri, je Vašo, pravi, vedel, da bo poslej tu doma. V Valdoltri je preživel gimnazijska leta, po diplomi na Medicinski fakulteti v Ljubljani pa je kljub ponujeni karieri na tamkajšnjem novo odprtem kliničnem centru izbral Valdoltro. Po specialističnem izpitu je sodeloval pri razvoju ortopedske stroke v bolnišnici. Leta 1986, po očetovi smrti, je prevzel mesto direktorja in ustanovo odločno, a z občutkom in spoštovanjem do sodelavcev vodil 27 let. V tem času se je bolnišnica zapisala na svetovni zemljevid vrhunskih ortopedskih središč. Z ustanovitvijo raziskovalnega inštituta pred dvajsetimi leti in ob nenehni skrbi za strokovni ter akademski razvoj, so že podani pogoji za priznanje naziva univerzitetne klinične ustanove. Njegove vrline vrhunskega strokovnjaka, ki je ves čas delal v ambulanti in operacijski dvorani, vizionarja in pionirja inovativnih operativnih pristopov, so poznane doma in v tujini, o čemer pričajo številna priznanja in nagrade. Minister za zdravje mu je leta 2001 podelil naziv primarij, Univerza na Primorskem ga je imenovala za častnega senatorja, Mestna občina Koper mu je podelila najvišjo občinsko nagrado 15. maj. Za velike zasluge pri razvoju ortopedije v Sloveniji ter za uspešno vodenje in razvoj Valdoltre, pa ga je leta 2011 z Redom za zasluge odlikoval predsednik republike. Venčeslav Pišot je s soprogo Alenko, s katero ga ljubezen veže od najnežnejših let, vzgojil dve hčerki in uživa v družbi petih vnukov. Skupnosti je veliko dal tudi kot prostovoljec v najrazličnejših društvih, je tudi predan lionist.

Koliko časa pa je trajalo?

“Ko se ti tu rodijo otroci in pokoplješ starše, na žalost, ti morda priznajo to.”

Torej “samo” kakšnih dvajset, trideset let?

“Tako nekako.”

Velikokrat se, ko govorimo o Kopru, pritožujemo, da nima mestne duše, ker je v vojnem in povojnem obdobju izgubil svoje staro, tradicionalno prebivalstvo in so v mesto prihajali novi priseljenci. Kako ste ga vi doživljali takrat?

“Zelo aktivno. Tista štiri gimnazijska leta so bila hkrati neznansko dolga in so veliko prehitro minila. Živeli smo v medsebojni povezanosti, nismo poznali niti računalnika niti mobilnega telefona. Na gimnaziji, učiteljišču, ekonomski in tehniški šoli je bila po ena paralelka. Družili smo se med seboj, se udeleževali športnih tekmovanj in se na splošno imeli lepo. Koper nas je postopoma obogatil tudi s svojo kulturo, ki smo se je nezavedno navzeli. Spoznal sem tudi pripadnike italijanske narodne skupnosti in vzpostavil prijateljske odnose, ki trajajo še danes. Tako smo skupaj rasli. Ker smo bili v bližini meje, smo morda načeli neko začetno globalizacijo. Koper je bil okno v svet, tu smo prebijali meje in se povezovali z drugimi evropskimi državami.”

Je torej duh multikulturnosti v koprski mestni duši vedno živel?

“Koprska mestna duša se je takrat šele formirala. Prav ste povedali, vse je bilo nekako razbito na koščke, vendar se je iz tistih koščkov ustvaril zelo dober mozaik ali skulptura, ki je bila sicer malo drugačna kot na začetku, a je v sebi imela veliko duha in kulturne moči. Pa tudi razvojne moči, kar je jasno, če pogledamo Koper danes.”

Ali drži, da ste bili, ko ste prišli na koprsko gimnazijo zelo dober košarkar?

“Bil sem košarkar, to drži. O tem, ali sem bil dober, bi pa lahko razpravljali. Takrat je bil šport eden osnovnih motivov, da smo se družili. Treniral nas je pokojni Nerone Olivieri. Bil je v prvi jugoslovanski državni košarkarski ekipi, ki je po vojni odigrala prvo mednarodno tekmo. Tudi žal pokojni pesnik Tomaž Šalamun je bil, denimo, center v naši ekipi. Do trenutka, ko mu je, ko se je sklonil za žogo, nasprotni igralec, ki je takrat dvignil glavo, zbil sprednja zoba. Po tem je nadaljeval samo še s poezijo.”

Zdravnik se začne z notranjim klicem

Vaši prsti so srečno preživeli košarkarsko obdobje. Tudi vaš oče je bil zdravnik, kirurg. Nosite njegovo ime in opravljate enak poklic, kot ga je opravljal on. Je bilo samoumevno, da boste odšli študirat medicino ali se vam je po glavi podilo kaj drugega?

“Res je, moj oče je bil zdravnik. Bil je partizanski zdravnik in je vodil partizansko bolnišnico v Pudobu blizu Snežnika. Bil je tudi v kirurški ekipi in po vojni je nekaj časa ostal v vojski, zaradi česar smo se tudi selili v Skopje. Vojna kirurgija je bila takrat zaradi izkušenj iz vojne celo boljša od civilne. Kasneje je prišel v Valdoltro in bolnišnico organiziral na dobrih temeljih. Od začetka mi ni bilo do medicine. Veda mi je bila sicer všeč, celo maturitetno nalogo sem napisal na temo zgodovine medicine, vendar nisem prenesel krvi. Rekel sem si, da bom šel poskusit na medicino, ampak bom nehal, če bom videl, da ne zdržim. Podobno dilemo je imel prej omenjeni Tomaž Šalamun, ki je dejansko ugotovil, da krvi ne prenese in je šel na slavistiko. Jaz pa sem vztrajal, ker sem spoznal, da v poeziji ne bom ničesar dosegel.”

Tudi Šalamun je bil zdravniški otrok, kajne?

“Seveda, Branko Šalamun je bil zelo dober pediater, vodja otroškega oddelka in nekaj časa celo ravnatelj Splošne bolnišnice Koper, ki je bila v tistih časih razsejana na več lokacijah.”

Bi bil vaš oče razočaran, če ne bi postali zdravnik?

“Mislim, da ne. Nikoli me ni silil v to. Podobno sem ravnal sam pri svojih hčerah. Nujno je, da v sebi čutiš, da te nekaj pritegne, kliče in potem poskusiš. Ni dobro, da te nekdo nagovarja k nečemu, za kar sam v sebi nimaš želje. Je pa medicina čudovita. Zdravilstvo se je razvilo s prvo človeško civilizacijo. Menjajo se države, menjajo se valute in meje, celo ministri za zdravje, medicina pa gre premočrtno naprej po poti razvoja. In je globalizirana veda. Če je medicina kakovostna, bodo človeka pri nas zdravili po istih postopkih kot v ZDA ali na Japonskem. Vsak zdravnik, ne glede na to, na katerem koncu sveta dela, čuti v sebi željo pomagati bolniku.”

Med občinstvom nocoj je marsikdo, ki vam je hvaležen. Ali ste vi hvaležni, da ste lahko opravljali in opravljate zdravniški poklic?

“Vesel sem, da sem imel to priložnost in jo imam še danes. Hvaležen sem tudi vsem tistim, ki so me učili na tej poti. Če je človekova notranja vokacija, da si zdravnik, potem se med bolnikom in zdravnikom vzpostavi notranja povezanost, ki jo bolnik čuti. Če to čuti in ima zaupanje, že to vpliva na boljši potek zdravljenja.”

Seveda se bomo vrnili k medicini in k ortopedski bolnišnici Valdoltra. Ampak če se za trenutek ozremo nazaj k časom, ko ste bili študent: se vam zdi, da ste mladi intelektualci takrat imeli več upanja, več idealizma? Ali se je počasi že začel upor proti tako imenovani generaciji očetov?

“Takrat so se ravno začenjali študentski nemiri, ampak na medicini smo bili toliko zasedeni s študijem, da je to nekako šlo mimo nas, so se pa študentje s filozofske in drugih fakultet pridružili gibanju, ki se je širilo po vsem zahodnem svetu. To ni bil le upor proti staršem, ampak zahteva po tem, da tudi režim spremeni svoj odnos do posameznika. Ne bom rekel, da postane bolj človeški: režim v Jugoslaviji je bil vendar drugačen, mehkejši, kot v drugih vzhodnih državah. To je bil prvi poskus, ki je kasneje, predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem, pripeljal do drugega vrenja, po katerem sta se zgodili tudi osamosvojitev in demokratizacija. Mladi so vedno malo revolucionarni.”

Pa danes?

“So, če odložijo telefon.”

O bogovih v belem

Se vam zdi, da gresta humanizem in medicina z roko v roki?

“Vsekakor. Medicina brez humanizma ne more obstajati. Takšno tragično obdobje je bilo v času nacizma, ko so zdravniki v nacistični Nemčiji, skladno z zakoni, ki so bili sprejeti, ampak so bili nehumani, izvajali poskuse na ljudeh in še marsikaj drugega. To ni več medicina. Osnovno načelo je 'primum nil nocere', torej ne smeš škoditi. In drugo: v vsakem pacientu moraš videti človeka in z njim ustrezno ravnati v postopku zdravljenja.”

Ugled slovenskega zdravnika je vsaj v zadnjih desetih, petnajstih, morda celo več letih na hudi preizkušnji. Kaj mislite o tem?

“Večina slovenskih zdravnikov je zaupanja in spoštovanja vrednih in delajo tako, kot morajo. Vedno in povsod so sicer izjeme, mislim pa, da v zdravstvu celo manj kot drugje. Ne bom rekel kje, ne bova šla v politiko. Pri vzpostavljanju nezaupanja do zdravnikov malo pomagajo tudi mediji, ki z veseljem napišejo, da se imajo zdravniki za bogove v belem, in po beli barvi je zelo lepo poškropiti malo blata. Vendar mislim, da se slovenski zdravnik nima za boga v belem, ravno nasprotno: želi si iz vsega srca, da bi zdravil tako, kot zna zdraviti. Za to pa je potrebna tudi določena materialna osnova. Moderna medicina potrebuje veliko podpore tudi v tehnologiji, da izvede operacije, ki so bile nekoč nemogoče, zelo boleče ali so imele hude posledice za kakovost življenja. Industrija, ki razvija tehnologijo, je seveda odvisna od svojih delničarjev, ti pa za vsak kos opreme želijo, da prinese dobiček.”

Vaša dolga in bogata kariera gotovo ni minila tako, da ste se sprehajali po bolnišničnih hodnikih v brezmadežni belini, ampak ste temeljito zavihali rokave. Na začetku ste rekli, da niste imeli nikakršnih pomislekov o tem, da bi se iz Ljubljane vrnili na Obalo oziroma v slovensko Istro. Kam ste se pravzaprav vrnili in kako je bilo takrat?

“V tistem času še ni bilo avtoceste in avtobus je z vmesnimi postajami v vsaki malo večji gostilni, kjer je šofer šel na kozarček vina in sendvič s pršutom, do Kopra vozil dve uri in pol ali tri. Vsi poznamo staro češko nadaljevanko Bolnišnica na robu mesta. Valdoltra je bila bolnišnica na robu države. Vendar je bila ta meja tudi pozitivna stvar in Valdoltra je dobila priložnost, da se razvije v enega od evropskih referenčnih centrov. Tako so zastavili naši predhodniki, tako smo potem skupaj delali tudi mi in tako nadaljuje današnja ekipa z uspešnim delom pod uspešnim vodstvom. Ni mi žal, da sem sprejel to odločitev in se vrnil, poleg tega pa sem zaradi te odločitve doživel veliko prijetnih trenutkov. Vsaka operacija, ki je uspešna, prinese zadovoljstvo. Danes velikokrat vračamo sposobnost hoje, gibanja z umetnimi sklepi. Včasih je bilo veliko tuberkuloze, veliko vnetij. Spominjam se deklice, ki jo je oče pripeljal z Jesenic, bila je doma iz okolice Sarajeva. Bila je lepa, visoka, črnolasa punca, nekoliko podobna Nedi Ukraden, ampak na žalost je imela bolečine v kolku - razžrt je bil zaradi tuberkuloze. Tiste razžrte kostne delce smo odstranili in lepo je ozdravela, ampak ob kontroli čez tri mesece je šepala. Menil sem, da je premlada za protezo, saj takrat proteze še niso bile tako dolgožive kot danes. Rekla mi je: 'Doktor, nihče mi ne bo dal službe in nihče se ne bo poročil z mano.' Potem smo se le odločili za operacijo, vstavili smo protezo. Na naslednji kontroli ni več šepala in spremljal jo je fant. Čez petnajst let me je poklicala iz ZDA. Vprašala me je, katero protezo sem jim vstavil. Poročila se je, dobila dva otroka in med obleganjem Sarajeva so jo Američani rešili, ker so pomagali družinam z otroki - torej si je zaradi te uspešne operacije ustvarila družino in zaživela srečno življenje. To so trenutki, ki ti poplačajo ves trud.”

Marsikdo bi rekel, da vam je bilo lažje, ker je bil vaš oče pred vami uspešen ortoped. Ampak ali ni bilo do določene mere tudi težje?

“Danes bi se temu morda reklo nepotizem, ampak takrat je Valdoltra krvavo potrebovala zdravnike. Zaradi tega sem nagovarjal nekatere moje sošolce, med njimi sta bila, denimo, Anton Bergoč in Silvester Fonda, da so se odločili priti v Valdoltro. Doktor Fonda je bil predviden za psihiatra, bil je že namenjen, da se preseli v Maribor. Pa je postal odličen operater, ker je tudi kipar in slikar. Bila so leta, ko v Valdoltro, ker je bila tako oddaljena od središča države, ni želel nihče. Danes je na srečo ravno obratno in je veliko povpraševanje po zaposlitvi v Valdoltri, kar je pomembno, če hočeš zbrati dobro in številčno primerno ekipo.”

Tako, da nihče drugi ni hotel nositi bremena, se je zgodilo tudi, da ste prevzeli vodenje bolnišnice, kajne?

“Po smrti mojega očeta dva razpisa nista bila uspešna. Iz Ljubljane so klicali mlajše, sposobne zdravnike, ki bi lahko prevzeli vodenje, in nam povedali, da bodo, če se nihče od nas ne odloči, vpeljali prisilno upravo. Bolnišnica seveda ni mogla biti brez vodstva.”

Postavili so vam torej nekakšen ultimat?

“Dejansko. Vsi smo sprva rekli ne, potem se je eden od kolegov le ojunačil. Takrat je imenovanja potrjeval delavski svet in ta kolega si je po neprespani noči premislil. Tako ni preostalo druge možnosti, kot da vodenje prevzamem jaz. Moja soproga me po tistem ni pogledala en mesec.”

Valdoltra kot klinika

Uradno ste v pokoju?

“Sem. Rad si mislim, da zasluženem.”

Ampak še vedno tesno povezani s stroko in svojo matično ustanovo. Kaj si želite za Ortopedsko bolnišnico Valdoltra v prihodnjih desetletjih?

“S stroko sem povezan. Z bolnišnico seveda emocionalno, ampak ustanova ima dobro vodstvo in lahko sama nadaljuje, kar smo zastavili. In vsekakor gre proti tistemu, kar je bil naš dolgoročni cilj. Že sedaj je učna baza za večino centrov v bivši skupni državi in tudi mednarodno priznani center. Ima toliko doktorjev znanosti in toliko znanstvenih objav, da je tik pred tem, da se ji prizna tisto, kar smo želeli že pred več kot desetimi leti: da postane klinika oziroma inštitut. Zdravniki pa se usmerjajo v svoja področja in so dejansko odlični. V bolnišnici ne delam več, delam v ambulantah in vidim, da si večina bolnikov želi v Valdoltro. Toliko jih je, da bolnišnica ne more sprejeti vseh.”

Prej sva govorila o ugledu zdravnikov: velikokrat v naši družbi na medicino gledamo kot na “strošek”, torej kot na breme za gospodarstvo in za državni proračun. Se vam zdi, da bi bilo pomembno malo obrniti perspektivo? Videti medicino kot razvojno priložnost? In je Valdoltra primer ustanove, okrog katere lahko raste celovita razvojna pobuda v regiji?

“Še ko sem bil v Valdoltri, sem imel stališče, ki smo ga skušali uveljaviti tudi na ministrstvu: slovensko zdravstvo je tako dobro, da bi lahko bilo pomemben vir prihodka. Ni potrebno, da Lafargeu prodajamo cementarno v Trbovljah. Slovenija bi morala zaradi kakovostnega zdravstva postati klinika Evrope. Imamo čudovite pogoje, dobre bolnišnice v lepih krajih in dejansko bi lahko poskrbeli za vse naše bolnike, ob tem pa gostili tudi tuje. Denar, ki bi ga ti bolniki prinesli, pa bi se vračal v javno zdravstvo, tako, da bi se bolnišnice lahko iz svojega dela obnavljale. Ker če se bolnišnica ne posodablja, če ne kupuje novih aparatur, če ne opremlja novih operacijskih dvoran, pa tudi če ima stare postelje in rjuhe, zaostane v razvoju. Pomembno je tudi, da zdravnike pošiljamo v tujino. Danes je znanje globalno dosegljivo. Včasih je šel en ortoped, profesor iz Ljubljane, na kongres v tujino, po vrnitvi pa nas je sklical in pripovedoval o tem, kar je tam izvedel. Danes lahko mladega zdravnika pošljemo v center, ki je najbolj usposobljen za področje, ki ga zanima, in se lahko tehnik nauči pri samem viru znanja ter veščine prenese domov. Seveda v dobro bolnika, ampak istočasno v dobro gospodarstva: če je nekdo hitro in dobro ozdravljen, se lahko kljub določenemu strošku vrne nazaj na delovno mesto in ustvarja novo dodano vrednost.”

Biti zdravnik v domačem okolju in biti zdravnik v tesno povezanem okolju, kjer se ljudje večinoma poznajo med seboj, pomeni, da te lahko vsak pocuka za rokav. Vam je bilo to v breme?

“Nikakor ne, ravno nasprotno. To, da poznaš ljudi in jih spremljaš, ti da dodatno zadovoljstvo. Obala je okolje, ki je najlepše za prijeten način življenja, kraji niso preveliki in niso premajhni. Veliko ljudi poznam še iz srednje šole, prihajajo sicer novi, ki jih ne poznam več, ampak ustvarja se nov prijateljski krog. To je pozitivna plat življenja tu.”

Vedno ste bili vpeti v najrazličnejše dejavnosti, ukvarjate se z dobrodelnostjo. Je to, da je človek vpet v skupnost, nujni predpogoj tega lepega življenja, o katerem govorite?

“Živeti tu pomeni živeti aktivno v skupnosti. Seveda je posledica tega vzpostavitev stika z dobrodelnimi organizacijami, z najrazličnejšimi društvi. Zgodi se po najbolj naravni poti, da se pridružiš prijateljem, potem zaživiš in začneš delati tudi na teh področjih. To viša kakovost življenja.”

O gibanju in strahu

Kako preživljate dneve danes?

“Na področju ortopedije še delam v ambulantah. Sicer pa uživam v družbi hčera, zetov, na katere ne smem pozabiti, in petih vnukov, ki nenehno nekaj potrebujejo in hvala bogu, da je tako. Sem pa 'nono', nisem 'dedek'. Uživam, ko mi soproga zaigra kaj na klavir in zapoje zraven, prebere mi kakšno svojo pesem.”

Ste ji v navdih?

“Včasih. Včasih pa tudi … Kaj je nasprotno do navdiha?”

Pred dnevi je zagorela notredamska katedrala. S kakšnimi občutki ste spremljali te podobe?

“Tragični dogodki se zgodijo. In to je gotovo tragično tako za kulturo Evrope. Seveda jo bodo obnovili, restavrirali jo bodo, kot so Varšavo po drugi svetovni vojni, ampak nikoli več ne bo enaka in šok je bil velik, za vse nas.”

Ljubite umetnost?

“Umetnost mi je nekako pri srcu. Imam tudi prijatelje slikarje. Umetnost ti da dodatno kakovost, pa naj bo to glasba, gledališče ali slikarstvo in kiparstvo.”

Če sem vas že vprašala, kakšen se vam je zdel Koper pred petdesetimi in več leti: kakšen se vam zdi Koper danes?

“Seveda sem Ankarančan. Nikoli se nisem boril za samostojno občino, ampak danes, ko jo imamo, moram reči, da je v redu. Vesel sem tudi, da Koper in Ankaran dobro sodelujeta. Upam, da se bo to nadaljevalo in da bosta občini skupaj lepo napredovali. Razvijata se v moderne centre, Piran in Izola pa imata tradicionalno dušo. Žalosti me le, da staro koprsko mestno jedro še ni zaživelo, kot bi lahko.”

Včasih pravimo, da je sredozemski življenjski slog s prehrano, načinom življenja, socialno mrežo, okoljem in gibanjem na svežem zraku med najbolj zdravimi na svetu. Je to le teoretično ali res tako živimo?

“Prejšnji konec tedna je bil tek po najlepšem delu slovenske obale. Včeraj sem bil v Portorožu, kjer so bile ravno jadralske regate. Tudi športna infrastruktura je lepo razvita, kar pomeni, da imajo mladi veliko možnosti za aktivno življenje. Morajo jih le izkoristiti in se temu posvetiti.”

So pacienti, ki prihajajo v vašo ordinacijo, za nasvete o gibanju kot temelju zdravja bolj ali manj dovzetni, kot so bili pred leti?

“Na splošno imam občutek, da ljudje danes bolj skrbijo za svoje gibalne sposobnosti, kot so nekoč. Predvsem pri lepšem spolu je zelo veliko raznih tečajev, rekreacijskih dejavnosti, kar ima zelo ugoden vpliv. Seveda pa je treba vse početi zmerno in po pameti. Pretiravanje ni dobro.”

Ste športno aktivni?

“Za določena leta je golf zelo lep šport, smučanje pa sem po tem, ko sem operiral nekaj prijateljev s smučarskimi poškodbami, opustil.”

Kaj našemu telesu dela digitalna tehnologija?

“Bojim se, da bomo to v bodoče šele spoznali. Samo elektromagnetno žarčenje je lahko problematično, digitalne vsebine pa povzročajo tudi zasvojenost. Ravno šport je tisti, ki lahko mlade nekoliko odtegne od tega. Ampak kaj, ko so danes tudi že vse športne igrice na telefonu. Ko se je ta tehnologija razvijala, morda nihče ni znal predvideti, kako močan globalni vpliv bo imela.”

Spremljate novice, ste na tekočem, ste kritični, imate mnenje o aktualnih zadevah. Kljub vsemu slabemu, strašljivemu, kar se dogaja na svetu, ostajate optimist? Imate upanje za prihodnost?

“Vprašanje, če se na svetu dogaja veliko več slabšega, kot se je nekoč. Morda pa smo s s slabimi novicami samo veliko bolj seznanjeni in soočeni, zaradi česar smo rahlo prestrašeni.”


Najbolj brano