V izrazu “obramba Slovenije” sta skrita dva pomena!

Se vam je že ujel pod peto v čevlju skorajda neviden drobec, spoštovane bralke in bralci? Oster kremen ali samo trša smet, ostanek česa majhnega, iver, ki nima niti pravega imena? Komur se je že naključilo kaj takega, ta dobro ve, kaj je neznatna motnja, ki pa hitro zraste v velikanko. Ustaviti se mora, tudi sesti, sezuti obuvalo in odstraniti vsiljivca. Če mora sesti športnik sredi teka na 3000 metrov, tekmecev ne bo dohitel več do ciljne črte!

Podobne drobne motnje in nadloge so pogoste tudi v jeziku. Samo časopis odpremo in preberemo naslove, pa ujamemo katero. A je dobro skrita, tako da bi kdo rekel: to pa ni napaka. Bralec Darko iz Ljubljane nam je pisal in navedel eno izmed takih, ki se jih v resnici niti ne zavedamo ter jih zato nenehno zapisujemo in uporabljamo v zbornem govoru; saj iz narečno-pokrajinske govorice jih nihče ne izganja. Takole je na kratko vprašal: “Spoštovani profesor, v Minuti ste že večkrat zapisali, da boste kako jezikovno napako, ki ste jo le nakazali, temeljiteje obrazložili, če vas bo kdo od nas bralcev tisto vprašal. Nekoč ste nam našteli naslednje tri primere slabega jezika, a nam niste razložili, zakaj so z vidika slovnice zgrešeni:

1. 'Kritika poslancev je volivce prizadela!' - Podčrtali ste samo, da so lahko poslanci kritizirali volivce, ali pa je morda tudi kdo drug kritiziral poslance, in so bili zato njihovi volivci užaljeni.

V trditvi “Obramba Slovenije je slaba” besedo “Slovenije” lahko razumemo kot osebek v 1. sklonu: Slovenija se brani; ali pa kot predmet v 4. sklonu: Slovenijo branijo. Zaradi tega je zveza “Obramba Slovenije” dvopomenska, torej dvoumna.

2. 'Obramba Slovenije je slaba.' - Zapisali ste, da tu lahko samo ugibamo, če Slovenija kot država brani samo sebe ali pa jo branijo njeni vodje, npr. slovenski evropski poslanci.

3. 'Slišali smo zagovor vlade.' - Tu ste izpostavili dvoumje, ali vlada zagovarja samo sebe ali pa jo brani kdo tretji, na primer poslanci, ki jo podpirajo.

Prosim vas, da bi razložili, zakaj so taki izrazi dvoumni, a jih vseeno množično uporabljamo. Hvala za odgovor.”

Pa poskusimo pregnati tega slovničnega nagajivca iz njegovega zavetja na svetlobo, da spoznamo, kje je vir njegovega dvoumja; in še to, kdaj je pravilen, a kdaj napačen. Takih dvopomenskih zvez si ustvarimo za celo morje v malobrižni rabi svojega jezika. Njihovi pomeni so odvisni vsakokrat od samostalnika, zlasti glagolnika, ki lahko izhaja iz prehodnega ali neprehodnega glagola. (Prijatelj Darko, tudi o prehodnih ali neprehodnih glagolih bi bilo mogoče reči še kaj več!) To je izrečeno preučeno, boste rekli; zato pojasnimo s primerom: Slovenija se brani sama, Slovenijo branijo sosednje države. Oba pomena sta zajeta v zvezi: Obramba Slovenije. Samostalnik obramba izhaja iz prehodnega glagola braniti.

Še ni jasno? Pa dodajmo: dejanje prehodnega glagola (teh je mnogo v naši materinščini) je usmerjeno na predmet. Najpogosteje na predmet v 4. sklonu; na primer: branim svojo domovino (vprašamo se: koga ali kaj?). Dejanje neprehodnega glagola pa ni obrnjeno na predmet, ampak se dogaja samo v sebi. Na primer: viseti, goreti, sijati, potovati, hoditi, živeti in podobni (neprehodnih glagolov je manj!)

Prav tu izvirajo dvoumja, ki jih najpogosteje srečujemo v vsakdanji rabi našega jezika; a se niti ne zavedamo, da gre za dva pomena. Prehodni glagol mora imeti poleg sebe skoraj zmerom predmet in osebek, medtem kot neprehodni glagol shaja le z osebkom; predmet mu namreč ni potreben, saj njegovo dejanje ni usmerjeno navzven, na predmet. V trditvi “Obramba Slovenije je slaba” besedo “Slovenije” lahko razumemo kot osebek v 1. sklonu: Slovenija se brani; ali pa kot predmet v 4. sklonu: Slovenijo branijo. Zaradi tega je zveza “Obramba Slovenije” dvopomenska, torej dvoumna. Na videz je sicer slovnično pravilna, a je zaradi logike zgrešena, kajti sleherna trditev mora biti enopomenska, torej jasna, če želimo, da bo jezik dober in pravilen.

Jezikovna vprašanja pošiljajte na naslov joze.hocevar@primorske.si.

---