Slovenščina ima naglasna znamenja, a jih redko uporablja

O mitih ali pravljicah vemo, da utelešajo najbolj skrivne želje in hrepenenja davnih in sedanjih ljudstev. Ne vemo pa za njihovo trditev, da so nekoč, v začetku vseh človekovih začetkov - v dobi, ki se imenuje zlata -, v resnici obstajale vrednote, ki se danes zdijo nedosežne v moderni družbi: enakost med ljudmi, pravičnost, demokratičnost, poštenje in druge vrline, ki vsakemu Zemljanu omogočajo svobodno življenje. Nešteto besedil nam je ohranjenih, ki pričajo o tem.

Slovenščina naglasna znamenja le redko uporablja, ker ne spada 
med jezike, ki jih morajo zapisovati, kot so na primer češčina, 
francoščina ter delno nemščina in italijanščina. Vendar se tudi naš 
jezik znajde na razpotju, ko ne vemo, kaj zapisano pomeni. V takih 
primerih je priporočljivo, da različne pomene označimo z naglasnimi znamenji: téma - temà; gôra - (treh) gorá; žêna - žená; 
svétnik - svetník; gorjé - górje (pogorje); pôje - pojé; kôzle - kozlè; 
itd. Foto: Petra Vidrih
Slovenščina naglasna znamenja le redko uporablja, ker ne spada med jezike, ki jih morajo zapisovati, kot so na primer češčina, francoščina ter delno nemščina in italijanščina. Vendar se tudi naš jezik znajde na razpotju, ko ne vemo, kaj zapisano pomeni. V takih primerih je priporočljivo, da različne pomene označimo z naglasnimi znamenji: téma - temà; gôra - (treh) gorá; žêna - žená; svétnik - svetník; gorjé - górje (pogorje); pôje - pojé; kôzle - kozlè; itd. Foto: Petra Vidrih

Predolgo bi bilo naštevanje, če bi kot dokaz za to nanizali številne pravljice, ki “pravijo”, da je nekoč bilo lepo, a zdaj ni več tako. Odveč bi bila tudi omemba judovske Biblije, ki govori o srečnem raju, iz katerega je neprizanesljivi bog Jahve izgnal v solze in trpljenje prva človeka, Adama in Evo. Bolj smiselno in prepričljivo bo, če namesto mitskih zgledov navedemo besede zgodovinskega človeka v starem Rimu, pesnika Ovida (43 pr. n. št. - 17 po n. št.). Zapisal je približno takole: “Prva je bila zlata doba, ki je brez sodnika in brez zakona po svoji volji vzdrževala vero in pravičnost.”*

V dandanašnjih dneh, v času zmagovitega pohoda brezobzirnega in nehumanega kapitala, ne živimo več ne v zlati, ne v srebrni ali morebiti vsaj bronasti dobi vrednot. Živimo v časih samozadovoljnega tehničnega in materialnega napredovanja družbe, kjer ni nič več tako, kot naj bi po pravljicah bilo v srečni zlati dobi. V nasprotju z idealno zlato dobo, ki ni poznala ne zakonov ne sodnikov, nam danes oblastniki in drugi pišejo in sprejemajo množico predpisov in zakonov, ki naj bi uravnavali življenje države in ljudstva v njej. A jih ne izpolnjujemo.

Ti zakoni imajo po navadi le to moč, da problematiko na vse načine “urejajo”, problemi pa ostajajo in se iz njih kotijo novi; življenje, ki probleme poraja, se namreč ne ustavi, ampak teče dalje. Zato je treba nenehno pisati in sprejemati nove zakone.

Tudi v jeziku se pogosto dogodi, da se srečamo s podobnimi zapleti. A ne morda zato, ker bi nenehno dopolnjevali njegova slovnična in pravopisna pravila, ampak ker že sprejetih in veljavnih določil ne izpolnjujemo. Kot zelo zgovoren primer za to lahko navedemo naglasna znamenja (ali znake), ki jih nameščamo na samoglasnike zato, da jih pravilno izgovorimo: kratko, dolgo, ozko ali široko. Prav na to področje slovnice se nanaša vprašanje, ki ga je poslal Roland Tischer iz Volčje Drage; “bivši učitelj, sedaj pa trgovec”, se je predstavil.

Zapisal je: “Pozdravljeni, profesor Hočevar. Ponovno se vam javljam iz tople in spomladanske Goriške, kjer že veselo obrezujemo drevje in sadimo po vrtovih. Verjamem, da je tako tudi pri vas v Istri. Odkrito povem, da z veseljem preberem vsako vašo Minuto, saj mi ne mine vikend, da se ne bi veselil: 'Jože bo spet objavil Minuto v Primorskih novicah, gotovo bo zanimiva.' In kot prvo preberem prav njo. Vsako izrežem in jo hranim, ker večkrat potrebujem in pogledam kako vašo razlago. Dolgo ste imeli mir pred mano, ker nisem srečal vprašanja, na katero ne bi že sam našel odgovora. Zdaj se oglašam, ker sem se spomnil težav, ki smo jih imeli že dijaki pri pouku slovenščine v tolminski gimnaziji in jih imamo vsi še danes. Šlo je za naglasna znamenja. Ker je Minuta kot nalašč poklicana za 'brušenje' jezika, ne morem mimo tega, da vam ne bi poslal vprašanja, kako naj pravilno postavljamo naglasna znamenja na besede. Profesorica v Tolminu nam je vse lepo strokovno razložila na primerih, kako in kdaj naglase uporabljamo. A kot 15-letniki nismo njenih besed kaj prida razumeli. In ko nam je dala šolsko vajo, je bila tema v glavi; blackout, bi rekli poangleževalci našega jezika.

Ob spominu na to svojo težavo sem si rekel: 'Nam bo že Jože razložil ta problem!' Torej moje vprašanje se nanaša na rabo naglasnih znamenj v slovenskem jeziku. Iz gimnazije sem si zapomnil, da imamo tri naglase: ostrivec, krativec in strešico. Za strešico morda še vemo, kakšna je in nekateri celo to, kdaj jo uporabimo. A kako naj si zapomnimo razliko med ostrivcem in krativcem? Ali obstaja kako jasno pravilo o tem, kako naj se odločimo, kadar dvomimo, kateri je pravi? Slišal sem tudi, da obstajajo naglasi: brevis, dvojni brevis in cirkumfleks. So to slovenska naglasna znamenja? Jih mogoče uporabljajo jezikoslovci pri zapisu narečnega besedila? Vas lepo prosim za odgovor. Hvaležen vam bom. In gotovo tudi vaši bralci.”

Nič nenavadnega ni, da 15-letniki na tolminski gimnaziji niso znali narediti pravih naglasnih znamenj na besedah v šolski vaji, kajti spoznali so samo pravila, ki jih je pojasnila profesorica. Niso pa vedeli, kako na primer knjižni široki ê ali široki ô izgovorijo vsak v svojem domačem narečju. Naglasna znamenja knjižnega jezika so namreč povzeta po osrednjih slovenskih govorih. Zato jih ni mogoče dobro prepoznati, če ne vemo, kako se samoglasniki s knjižnimi naglasnimi znamenji izgovorijo po narečjih. Samo za primer: besedo sêstra, ki ima široki in dolgi ê, narečja izgovarjajo kot: sjestra, sejstra, sistra, sjastra in še kako drugače.

Naglasna znamenja v slovenskem knjižnem jeziku so tri:

Krativec postavljamo na kratke samoglasnike: à, è, ì, ò, s tem da se e in o izgovorita ne le kratko, ampak tudi široko.

Ostrivec označuje dolge samoglasnike: á, é, í, ó, ú, s tem da se e in o izgovorita ozko.

Strešica označuje široka in dolga ê in ô.

Še zgledi z naglasnimi znamenji:

> Krativec: meglà, zmenè, prtìč, obòk.

> Ostrivec: máma, délo, míza, nós, potúha.

> Strešica: grêda, gôra.

Kot vidimo iz zgledov, nimajo vsi samoglasniki vseh treh naglasov:

> Krativec je lahko na vseh samoglasnikih (tudi na kratkem polglasniku, ki ga zapisujemo kot navadni e), le na u-ju ne.

> Ostrivec imajo vsi samoglasniki, le polglasnik ne, čeprav ga zapisujemo kot e.

> Strešico poznata samo dolga in široka ê in ô.

Naj bo dovolj statističnih pravil, ki si jih je težko zapomniti.

Slovenščina naglasna znamenja le redko uporablja, ker ne spada med jezike, ki jih morajo zapisovati, kot so na primer češčina, francoščina ter delno nemščina in italijanščina. Vendar se tudi naš jezik znajde na razpotju, ko ne vemo, kaj zapisano pomeni. V takih primerih je priporočljivo, da različne pomene označimo z naglasnimi znamenji: téma - temà; gôra - (treh) gorá; žêna - žená; svétnik - svetník; gorjé - górje (pogorje); pôje - pojé; kôzle - kozlè; itd. Dobro je za razumevanje, če take dvojnice označimo z naglasi, da pokažemo, kako jih moramo prebrati. Za razumnika je namreč bolj pomembno, kaj kdo jè (kaj ve, kaj zna in česa ni sposoben), ne kaj jé (použije, spije). Debeluh in požeruh, nasprotno, največ da na to, kaj človek jé (požrè), ne to, kaj jè.

Te in take muke pri uresničevanju napisanih in nenapisanih zakonov naše materinščine večinoma izvirajo iz neupravičenega, toda trmastega mnenja, ali pa celo prepričanja, ki ga ob vsaki priliki ponavljamo: da je slovenščina težka in je med najmanj ljubimi predmeti v šoli. Zaradi tega in ker je povrhu majhna in na videz nepomembna, je nimamo prav radi. Toda vsako delo, ki ga človek nima rad, je težko, tudi če je lahko. JOŽE HOČEVAR

*Latinsko: Aurea prima sata est aetas, quae vindice nullo, sponte sua, sine lege fidem rectumque colebat.

Spoštovane bralke, dragi bralci, jezikovna vprašanja mi pošiljajte na naslov joze.hocevar@primorske.si.


Najbolj brano