Sardine so tudi odgovor na nemoč levice

“Sproščeno, skoraj praznično vzdušje je bilo,” o tržiškem shodu sardin pravi dolgoletni novinar Primorskega dnevnika Marko Marinčič. Poudarja, da ni naključje, da je bil prvi shod v sosednji deželi prav v Tržiču, kjer je kar četrtina prebivalstva priseljencev.

Publika na zborovanju v Tržiču, pravi Marko Marinčič, je bila nadvse raznolika v vseh ozirih, tudi govorci, nekdanji delavec v ladjedelnici, predstavnik LGBT in priseljenec iz Bangladeša. Tržiška županja Anna Maria Cisint, predstavnica Lige, je v minulem času sprejela nekaj ostrih sklepov zoper priseljence, v veliki večini zaposlene v tržiški ladjedelnici in satelitskih podjetjih, zato je kraj prvega zborovanja sardin v Furlaniji Julijski krajini še toliko bolj logičen.

Pobudniki so mladi

“Pobudniki zborovanj sardin so mladi, ki stojijo ob robu politike in bi želeli sodelovati v snovanju konceptov, a niso našli ustrezne politične sredine, obenem pa nasprotujejo politiki sovraštva in manipulacijam,” Marinčič pojasni razloge za oblikovanje gibanja sardin. “Pojavili so se nenadoma in če ne bodo aktivno stopili v politično dogajanje, bodo sardine lahko tudi zgolj kratkotrajni pojav,” dodaja in spomni na girotonde (kroge) režiserja Nannija Morettija kot protest proti Berlusconiju pred domala dvema desetletjema. Publicist in nekdanji diplomat Franco Juri iz Kopra ob Morettijevi opozori še na akcijo Vaffanculo! Beppeja Grilla, s katero je “ustvaril antipolitično gibanje, ki je nato preraslo v zelo politično in danes celo vladno stranko.”

Bodo uspeli ustaviti neofašiste?

Juri pravi, da je “fenomen z ironičnim poimenovanjem sardine izbruhnil v Italiji nekoliko nepričakovano, saj je bilo že videti, da so postali trgi, ulice in plaže ekskluziva skrajno desnih suverenističnih populistov s Salvinijem in Melonijevo na čelu. Stranke levice in leve sredine so počasi usihale, njihova mobilizacijska sposobnost je bila vse manjša. Demokratska stranka kljub odhodu  nesimpatičnega Renzija ter prihodu Zingarettija ne zna, ne zmore ali se noče  pozicionirati bližje pričakovanjem velikega dela svojih potencialnih volivcev.” Juri se sprašuje, kako se bo gibanje organiziralo, kakšno alternativo bo ponudilo agresivni skrajni desnici in anemični levi sredini in ali mu bo uspelo preprečiti prevzem Italije s strani neofašistov. Marinčič sicer še ne vidi znakov za preoblikovanje gibanja v stranko, a tega, pravi, vendarle ne gre izključiti.


Najbolj brano