Rešijo ti življenje, potem te še nahranijo

Včasih ti dober človek najprej reši življenje, šele zatem te nahrani. Ne, to ni kak čudaški, že zdavnaj pozabljen slovenski pregovor, ampak utrinek ob vnovičnem obisku gostilne Žvikar v Poklopci, zaselku ob glavni cesti med Žago in Bovcem, blizu slapa Boka.

Zgodbo moram začeti v prvi osebi ednine, tokrat s hladno objektivnostjo ne pridemo nikamor. Nikamor mi ni uspelo priti že tam gori, vsaka zaraščena stezica me je pripeljala samo do novega brezpotja, do nevarnega in še nevarnejšega previsa. Bilo je pred tremi leti, planinaril sem v Zgornjem Posočju in jo mahnil po neoznačeni poti. Dan je bil lep, ptiči so žvižgali, jaz pa tudi, dokler nisem opazil, da sem se izgubil. Dolgo, predolgo sem vztrajal, še kar hodil in hodil, se vzpenjal in spuščal, rinil v neznano, trmoglavil vse bolj klecavih kolen. Na strmem pobočju mi je zdrsnilo, na ostrem kamnu sem si presekal komolec. Zadnje požirke vode sem porabil, da sem si izmil rano.

Po sedmih urah tavanja so med visokimi stenami noge prehudo klecale in dehidriran sem naposled poklical pomoč. In čakal. Skozi divjino se je tja med stene prebilo šest prostovoljcev iz bovške gorske reševalne službe. Ko so videli, da je njihov cilj še živ in bolj ali manj cel, so začeli širiti dobro voljo in vlivati korajžo. Najmlajši med njimi mi je dal piti. Prvo plastenko sem izžel na dušek, takoj zatem še pol druge. Fant je pogledal rano na komolcu, jo povil in svetoval, naj jo grem vseeno pokazat še zdravniku v Tolmin. Je kar globoka, zoprno umazana s kamenčki in zemljo.

“Če greš za volan pijan, boš odgovarjal, pa čeprav morda sploh nisi kriv za nesrečo, medtem ko se v hribih marsikaj tolerira. Obiskovanje hribov in gora ni hec, ljudje ne bi smeli tja hoditi tako lahkomiselno, brez kondicije, znanja in dobre opreme. Do največ nesreč pride zaradi lahkomiselnosti.”

Miha Kenda

Po sestopu v civilizacijo ni bilo težko ugotoviti, da na noge še kar nekaj časa ne bom mogel računati, zato me je do t'minskega zdravstvenega doma zapeljala žena. Pregledanemu, zašitemu in povitemu mi je med vračanjem na Bovško godrnjal samo še želodec. Dan je bil dolg, predolg, še kaj bo treba dati v usta. Malo pred Bovcem se je pred nama tik ob glavni cesti zasvetila gostilna. Zapeljala sva prednjo, stopila noter, sedla za mizo in se zasukala k natakarju, da bi naročila. In ostrmela - pred nama je stal fant v beli srajci in s pladnjem v rokah, enak tistemu mlademu gorskemu reševalcu, ki je nekaj ur prej gor v divjino prinesel vodo in povil rano. So si tukaj vsi tako podobni, kaj za vraga se dogaja?! Fant se je nasmehnil in povedal, da ni samo enak, je kar isti - Miha Kenda, zdaj gorski reševalec, drugič natakar, tretjič ... Pogledal je povit komolec. “Aha, ste šli pokazat roko v Tolmin, prav, prav,” je prikimal. In šel v kuhinjo naročit čompe s skuto.

Gostilna s 400-letno tradicijo

Tisti dan se je iztekel lepo in prav, ko bi se le vsak tako! “Včeraj je bila spet intervencija, letošnje poletje je še hujše od prejšnjega,” prikima gospodar, Mihov oče Iztok Kenda. S terase, polne gostov, zakoraka v gostilno in stopi v stransko sobo. Kdor želi spoznati zgodovino te domačije in rodbine, mora stopiti pred črno-bele fotografije na steni, jih gledati in brati spremne zapise. V obiskovalca strmijo Iztokovi predniki, med njimi tudi Ivan Kenda, dedov brat, ki je bil svojčas z ženo Marijo pomemben hotelir na Bledu. In še prej v Sofiji, glavnem mestu Bolgarije, kjer sta eno leto prikrivala Mustafa Kemala, ta pa jima je bil pozneje, kot legendarni turški predsednik Atatürk, nadvse hvaležen za pomoč v težkih časih. Obdaroval ju je in v njegovi palači v Ankari sta imela odprta vrata. A sta kljub velikim dejanjem žalostno končala, v revščini.

“Tako pač je, če sloviš kot dolina adrenalina. Sem prihaja ogromno padalcev, kajakašev, kolesarjev, motoristov ... Pri toliko ljudeh se povečajo možnosti za nesreče.”

Blaž Kenda

O vsem tem podrobno poroča stena gostilne z vsaj 400-letno tradicijo. Iztok Kenda postoji pred staro fotografijo gostilne, pod katero je zapisano tako Plezzo - italijansko poimenovanje Bovca - kakor tudi Monte Rombon, gora, ki se pne v daljavi v ozadju.

“To je še stara hiša, po furlanskem potresu leta 1976 smo na njenem mestu zgradili novo, v kateri je danes gostilna. Ta pomožni objekt pa stoji še danes,” med gledanjem orumenele fotografije pripoveduje Iztok Kenda. “Zanimivo, že na fotografiji teh dveh hiš je videti, kako se tu srečujeta mediteranska in alpska arhitektura. Meja med mediteranskim in alpskim svetom je že od nekdaj slap Boka, tako da se srečata ravno pri nas. Poglejte, pomožni objekt, v katerem so nekoč imeli konje, ima strmo streho, kot bi bil kje na Gorenjskem, gostilna pa ima štirikapno. Prejšnja stavba je bila kvadratna in pokrita s korci, kot bi bila kje v Brkinih ali Istri.”

“Gostom povem, da je tisti na levi general Rudolf Maister, tisti na desni pa maršal Svetozar Borojević. Brez prvega bi v Mariboru in Celju govorili nemško, brez drugega pa v Ljubljani italijansko. Za našo domovino sta naredila največ, zato sem ju dal na steno.”

Iztok Kenda

Gostilna je v štirih stoletjih baje mirovala samo med prvo svetovno vojno. “Deloma je bila porušena, predniki pa so morali stran - meja je bila spet pri Boki, na eni strani so šli v begunstvo v Italijo, na drugi pa so jih odpeljali na Gorenjsko in v Avstrijo. Med drugo svetovno vojno je gostilno upravljala moja stara mama, oče pa je šel v partizane. Stara mama, ki je prej služila v Beljaku, je znala odlično nemško, tako da se je pred okupatorjem znala izmazati. Prepričala jih je, da so njenega sina mobilizirali v partizane. Poleg tega so bili nemški vojaki z Avstrijskega do ljudi tukaj nekoliko bolj milostni zaradi prve svetovne vojne.”

Gostilno je ogrozil še potres leta 1976, a so se Žvikarjevi znašli in med gradnjo nove gostilne ljudem stregli kar v pomožnem objektu. Takrat je posle že vodila Iztokova mati Alojzija, po domače Slavka, ki je letošnjo pomlad praznovala 90. rojstni dan. “Oče mi je umrl, ko sem imel štiri leta, ponesrečil se je na Boki,” pripoveduje Kenda, ki je sčasoma pustil službo komercialista v tovarni kemičnih izdelkov TKK Srpenica in se kakor žena Anita leta 1990 še sam povsem posvetil gostilni. Družina se je razraščala, prišli so sinovi Blaž, Miha, hči Meta in najmlajši Toni, ki so drug za drugim začeli pomagati staršem.

Za nespametna dejanja bi morali kazensko odgovarjati

Dan se nezadržno preveša v večer, zato gospodarju povemo, da bo treba najprej narediti skupinsko fotografijo. Pove, da bo treba še malo počakati, saj se sin Miha šele vrača iz Tolmina, kjer je imel trening z reševalnim psom. Blaž nekaj dela na bližnjem travniku, Toni šviga med mizami in streže gostom, prav tako Meta in Mihova punca Marjeta.

Ko se Miha vrne, jih oče skuša zbobnati skupaj. A dokler ta pride, tisti že zbeži nazaj k svojemu opravilu. Ko se vrne k skupini, spet manjka kdo tretji, saj gostje za mizami ne nehajo mahati ... Naposled na parkirišču pred gostilno stojijo vsi, skupaj in pri miru, kar je baje zelo redek pojav v vesolju. Ko je fotografiranje mimo, lahko sedejo k pogovoru, vendar samo Iztok ter sinova Blaž in Miha. Druge si spet prisvojijo lačni in žejni za sosednjimi mizami.

Pri Žvikarjevih bi na vrhuncu turistične sezone vsi lahko vseskozi samo delali, pa jim ne bi bilo dolgčas. A Blaž in Miha morata za povrh prepogosto odložiti pladenj in se bliskovito preobuti v gojzarje, zadovoljstvo pri gostih in zaslužek tvegati na račun plemenite prostovoljne dejavnosti, reševanja pomoči potrebnih.

Blaž je bil že zgodaj pri prostovoljnem gasilskem društvu, zatem še pri gorski reševalni službi, zdaj kot reševalec dela na novogoriški urgenci, Miha pa je kot najstnik zelo rad športno plezal: “Veliko kolegov je bilo članov gorske reševalne službe in pripovedovali so mi, kaj tam počnejo. Pritegnilo me je in takoj po dopolnjenih 18 letih, sočasno z opravljeno maturo na gimnaziji, sem postal gorski reševalec.”

Že nekaj let se za Žvikarjeve nič kaj nenavadni prizori vrstijo tako: kuhajo, natakajo, strežejo, nakar Blaž in Miha, neredko kar oba skupaj, odhitita stran, zdrvita ob vznožje gore, s tovariši iz gorske reševalne zagrizeta v višave, družno opravijo plemenito dejanje, zatem se fanta vrneta v gostilno, se preoblečeta in nadaljujeta delo med mizami. In včasih nahranita prav tistega, ki sta ga pred nekaj urami rešila ...

Kako v družini doživljajo takšen ritem življenja? “Hja, šefe včasih ni najbolj vesel,” skomigne Blaž in pogleda očeta. Ta prikima: “Res je, šefe zna godrnjati. Konec tedna imamo veliko gostov, polno gostilno, pa jima javijo in oba hitita na intervencijo. Ostane nas premalo, kar je zoprno, sploh če je akcija dolgotrajna. Vesel sem, da sinova pomagata ljudem v stiski, in ne moti me toliko, da morata na pomoč, kadar imamo največ gostov. Ne, hujša je skrb za otroka - ljudje se izgubijo v megli, v slabih vremenskih razmerah, moja sinova in drugi iz gorske reševalne pa morajo za njimi. Laziti morajo tudi po zelo nevarnem terenu, kamor sicer sami ne bi šli.”

Zlasti s poletjem Bovško obišče veliko nesreč, vsako leto več, potrdita Blaž in Miha. Včasih je na dan tudi več intervencij. Oče je zadovoljen, ko se vrneta zgovorna. Hudo je, ko molčita in kvečjemu zamrmrata, da nesrečniku ni bilo več pomoči. Najhuje je, ko jo skupijo najmlajši, otroci. Reševalci imajo na voljo strokovno psihološko pomoč, bolečine se lotijo v pogovoru s kolegi, največ pa morajo predelati sami.

“Tako pač je, če sloviš kot dolina adrenalina. Sem prihaja ogromno padalcev, kajakašev, kolesarjev, motoristov ... Pri toliko ljudeh se povečajo možnosti za nesreče,” pravi Blaž. Včasih ju jezi, ko vidita, kako ljudje rinejo v nesrečo. Soglašata, da bi neopremljeni in nespametni morali za svoja dejanja kazensko odgovarjati. “Če greš za volan pijan, boš odgovarjal, pa čeprav morda sploh nisi kriv za nesrečo, medtem ko se v hribih marsikaj tolerira,” pravi Miha. “Obiskovanje hribov in gora ni hec, ljudje ne bi smeli tja hoditi tako lahkomiselno, brez kondicije, znanja in dobre opreme. Do največ nesreč pride zaradi lahkomiselnosti.”

Bovška gorska reševalna služba, v kateri je skoraj 50 prostovoljcev, velikokrat mora na pomoč na Mangart, ki je z 2679 metri tretja najvišja slovenska gora, takoj za Triglavom in Škrlatico. “Mangart je zelo obiskan, marsikdo ga podcenjuje, a zna biti nevaren,” poudarja Miha. “Na tem področju imamo še več nevarnih delov, tudi neoznačenih poti, ki so zelo nevarne. Tja gredo ljudje redko, zato je zelo verjetno, da nihče ne bo opazil, če se ti kaj zgodi.”

Tudi Blažu več energije kakor sámo plezanje in reševanje jemlje soočanje s človeško nespametjo: “Hudo ti je, kadar vidiš, kako je kdo izgubil življenje. Tako neumno, nesmiselno.” Se je že zgodilo, da je med kelnarjenjem z gostilniške terase jezno in zaskrbljeno pogledal za divjim motoristom, že nekaj minut zatem pa dobil obvestilo, da se je nedaleč zgodila huda prometna nesreča. In že je odhitel na pomoč ...

Marsikaj bi bilo mogoče izboljšati sistemsko, s povečanjem števila policistov in zdravnikov na Bovškem, soglašajo Žvikarjevi. “O tem je bilo že ogromno povedano in še bo, ne vem pa, kdaj se bo kaj izboljšalo,” se grenko nasmehne Blaž.

Ali zmoreta med planinarjenjem še uživati? “Seveda!” prikima Blaž. Miha je bolj zadržan: “Včasih vidiš, da ni bila kriva samo neprimerna oprema, nepripravljenost ali lahkomiselnost, ampak da je nesreča doletela celo bolj izkušenega od tebe. Takrat te stisne. Dojameš, da se kaj takega lahko zgodi tudi tebi. Vse doživeto se vtisne vate. No, k sreči si potem tudi bolj previden ...”

Miha zdaj dela v podjetju Hidria in ob delu končuje doktorat iz strojništva. A gorskega reševanja ne namerava opustiti, nasprotno: “Ko končam doktorat, se mi ne bo več treba voziti v Ljubljano, tako da bom lahko več doma.” Med gasilce pa je stopila tudi njuna sestra Meta. “Šefe spet ni bil vesel,” se soglasno zasmejita brata, oče pa skomigne: “Moji otroci s tem živijo, to so sprejeli, z njimi pa tudi jaz.”

V trgovini je rad prisluhnil starejšim

Z Iztokom Kendo se v štoriji o Žvikarjevih odpre še novo poglavje, ki je vrsto let sovpadalo z gostinstvom in reševanjem: lokalno kulturo je obogatil kot pripovedovalec starih zgodb. Nastopal ni samo po domačih krajih, ampak tudi drugod, pred tremi leti pa je to pot sklenil z gostovanjem v Cankarjevem domu v Ljubljani, na prireditvi Ti povem ano pravco, kjer so slovenske pokrajine in njihova bogastva občinstvu približali še Anja Štefan, Rudi Bučar in drugi.

Kenda je deset let igral v bovški amaterski gledališki skupini BC. “Zdaj pa mi ne uspe več,” odkima. “Prej smo imeli vaje ob ponedeljkih, ko je bila gostilna zaprta. Potem se je skupini pridružilo veliko mladih, ki jim najbolj ustrezajo vaje konec tedna, takrat pa moram delati tu, v gostilni.”

Že od nekdaj ga privlačijo zgodbe, ne toliko pravljice, ampak poročila o zanimivih resničnih dogodkih, anekdote, lokalno ustno izročilo. “Enajst let sem bil poslovodja marketa na Žagi. S strankami sem se rad zapletel v pogovor in malo brskal po spominih starejših, poslušal pripovedi in si jih zapisoval. Še zdaj jih je lepo slišati, sploh če so bolj šaljive.”

Ko je treba, se zna hitro zresniti. Mnoge domačine na poslednjo pot pospremi kot pogrebni govorec, dolga leta pa je otroke razveseljeval kot Miklavž in dedek Mraz - v Bovcu, Logu pod Mangartom, na Srpenici ... “Zdaj sem za sabo že pustil šestdeseto leto, pa sem zmanjšal število obveznosti,” se nasmehne.

In med sprehodom skozi gostilno odpre kamrico ob točilni mizi. “Poglejte, tukaj so se pred kakimi dvajsetimi leti že kar konspirativno sestajali primorski duhovniki. Čedermaci, jim pravim. Pri izdajanju beneškega glasila Dom so imeli v Italiji težave, preganjali so jih, pri meni pa so imeli mir. Vedeli so, da smo tu zavedni Slovenci. Nekateri so prišli iz Kanalske doline, drugi iz Benečije, srečali so se na polovici poti, v naši gostilni. V tej sobici so imeli mir. Še zdaj so hvaležni in ne gredo mimo, ne da bi se ustavili.”

Žvikarjevim ni nerodno niti pred italijanskimi gosti, ki jih zanima, kdo sta brkata moža, razobešena pod televizijskim zaslonom v glavnem prostoru. “Povem jim, da je tisti na levi general Rudolf Maister, tisti na desni pa maršal Svetozar Borojević,” prikima Iztok Kenda. “Brez prvega bi v Mariboru in Celju govorili nemško, brez drugega pa v Ljubljani italijansko. Za našo domovino sta naredila največ, zato sem ju dal na steno. Pred kratkim, nekaj dni po dnevu državnosti, je k nam prišel avtobus potnikov iz Dravograda. Ko so Korošci opazili, koga imamo na fotografijah, so vzkliknili: 'V ta pravo gostilno smo prišli!' Veste, take reči se mi ne zdijo nič manj pomembne od dobre hrane.”


Najbolj brano