Požar, ki je spremenil Pariz

V ponedeljek, 15. aprila 2019, je ob 18.43 izbruhnil silovit požar v ostrešju notredamske cerkve Parizu. Zgodilo se le teden dni pred največjim verskim praznikom, ki ga praznujejo kristjani, tik pred Veliko nočjo. Ali je prišlo do požara po spletu nesrečnih okoliščin pri delih na gradbišču pri obnovi cerkve ali je bilo vmes kaj drugega, bo pokazal čas. Morda pa vzrok požara ne bo znan nikoli.

Vest o ogromni goreči bakli v Parizu je z naslovnic potisnila vse druge dogodke. Številne televizijske postaje so prenašale posnetke goreče pariške katedrale in padajočega stolpiča, ki je stal na vrhu strehe. Pojavljala se je poplava vesti o možnih posledicah požara in ugibanj, kaj se je v resnici zgodilo s poslopjem cerkve Notre Dame in ali se ta posledično lahko zruši vase. Svoja mnenja so podajali tudi ljudje, ki se na zgradbo cerkve ne spoznajo kaj dosti in ne razumejo mehanizma stabilnosti v statičnem pogledu njene dokaj zapletene notranje strukture. Zato je umestno, da se seznanimo s potekom in vplivom požara na nosilno in pretežno kamnito konstrukcijo same cerkvene zgradbe.

Kamnita stolpa nista bila v nevarnosti

Med požarom je bilo mogoče slišati tudi o nevarnosti razširitve požara na oba masivna cerkvena stolpa oziroma zvonika. Ta nevarnost v večji meri ni obstajala, saj sta stolpa zidana iz kamna in skoraj nimata lesenih konstrukcijskih delov. V obeh praktično nima kaj goreti, saj so tudi stropovi masivni in zidani iz kamna kot oboki.

Značilnosti gotskega arhitektonskega stila

>V primerjavi z cerkvami romanskega sloga predstavlja gotski slog izrazito povečanje dimenzij cerkva, predvsem se poveča njihova višina. Prioriteta je dana vertikalnim linijam.

>Poudarek je na vertikalnosti nosilnih elementov, predvsem stebrov.

>Cerkve postanejo bistveno bolj svetle s številnimi svetlobnimi odprtinami.

>Filozofija gotske cerkve govori o gotskem zanosu ljudi, ki se želijo približati bogu.

> Vsi loki, notranji in zunanji, ki so imeli od antičnega Rima dalje polkrožno obliko, dobijo zašiljeno obliko.

>Cerkveni svod je zgrajen z oboki, povezanimi z nosilnimi rebri, ustvarjen je križni svod, ki je novost v konstrukcijskem pogledu.

>Pojavijo se zunanji ločni oporniki, ki prenašajo bočne horizontalne sile svodov nad glavno ladjo, vse do tal.

>Stene cerkve zmanjšujejo svojo površino v korist vse večjega števila oken.

>Cerkveni svod nad glavno ladjo se naslanja na vitke stebre, kar prispeva k lahkotnemu videzu notranje konstrukcije.

Na stolpih, visokih 69 metrov, bi lahko požar poškodoval omet ali površinski sloja kamna zaradi visokih temperatur, ki jih je povzročala goreča streha, ki je na zahodni strani cerkve segala do samih stolpov. Tudi površinskih poškodb fasade cerkve in arhitektonskih okraskov ter številnih kipcev na fasadi cerkve in obeh stolpov ne gre zanemariti. Saniranje od saj počrnelih delov je izredno dolgotrajno in zahtevno delo.

Zanimivo je tudi, da ob požaru ni pihal zahodni veter, kar je dokaj običajno za Pariz. Pihal je prav v nasprotni smeri, z vzhoda, zato se je gost dim belo rumene barve pri požaru v strehi vil od kraja gorenja prav proti obema cerkvenima stolpoma ter se prebijal tudi skozi odprtine v stolpih, kar je dajalo vtis, da gorita. V primeru običajnega pariškega vetra iz zahoda bi se oba stolpa namreč izognila objemu dima in večjega dela vročinskega vala, s tem pa tudi površinskim poškodbam zaradi saj. Tudi požar bi v takšnem vetru počasneje napredoval v zahodno smer in verjetno bi zato zgorel manjši del strehe.

Pomembni dogodki v zgodovini cerkve Notre Dame

Notredamska cerkev je v svoji 855-letni zgodovini doživljala tudi burne čase, doživela pa je tudi več arhitekturnih sprememb. Večkrat je bila tarča nasilnih in barbarskih dejanj. Vendar noben dogodek, niti vojne, ki jih je preživela, ni tako ogrozil njenega obstoja kot prav silovit požar 15. aprila 2019.

Najbolj znani dogodki iz zgodovine cerkve:

> 1163 je škof Maurice de Sully določil, da bo cerkev grajena v novem slogu. Temeljni kamen je položil takratni papež.

>1231 so v cerkev položili izvorno trnovo krono, ki jo je nosil Kristus ob križanju.

>Gradnja je trajala skoraj dve stoletji, cerkvena stolpa so postavili med leti 1220 in 1250, malo kasneje cerkev tudi pokrili s streho. Za konec gradnje je označeno leto 1345.

>Do leta 1248 sta bili zgrajeni obe veliki rozeti z vitraži.

>1548 so Hugenoti poškodovali nekaj kipov na fasadi cerkve.

>1558 se je v katedrali poročila angleška kraljica Marija Stuart.

>1756 je požar uničil stavbo na južni strani cerkve.

>1793, v obdobju revolucionarnih gibanj, je bila opustošena in oropana zakladnica cerkve. Revolucionarji so odsekali glave 28 apostolom na fasadi misleč, da so to kipi francoskih kraljev.

>1804 se je v njej za cesarja okronal Napoleon.

>1831 je pisatelj Victor Hugo napisal roman Notredamski zvonar in pritegnil pozornost na cerkev, ki je bila že v dokaj slabem stanju.

> 1844 je arhitekt Eugene Violet-le-Duc začel s 25-letno obnovo cerkve in postavil približno 50 metrov visok lesen stolpič nad presečiščem glavnih ladij.

>1853 se v cerkvi poroči Napoleon III.

>15.aprila 2019 je požar uničil celotno strešno konstrukcijo cerkve.

Tako pa se je požar hitro širil v vse smeri in nastal je najbrž največji ognjeni križ v zgodovini človeške civilizacije. Gorela je namreč le streha cerkve, ki je imela zelo izrazito obliko velikega križa. Zanimivo je, da je gorela v drugi fazi požara po vsej površini. Ognjeni zublji so segali več kot 20 metrov visoko. Ogenj nad glavno ladjo, na površini vsaj 1500 kvadratnih metrov, je bil brutalen in silovit. Gasilci so uspeli požar pogasiti šele v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne.

Notredamska cerkev pomeni ogromno v zgodovini evropske civilizacije, same Francije in v svetu arhitekture, v znanju o konstruiranju visokih zgradb in v umetnosti. Zato si velja pogledati nekaj dejstev iz njene zgodovine ter značilnosti njene zgradbe.

Gotske arhitektura se prvič pojavi v Franciji

Okoli leta 1140 se v Franciji pri gradnji cerkva uveljavi povsem nov arhitektonski slog, poimenovan gotski slog, ki je bil v različnih oblikah aktualen kar cela štiri stoletja. Svoje ime je dobil šele v kasnejšem obdobju, v renesansi, saj so ga tako prvič poimenovali renesančni humanisti.

Gotski slog se je pojavil v razmeroma ugodnih ekonomskih pogojih takratnega časa pod vplivom vladajočih škofov in ostalega klera, ki so iskali v arhitekturi nove in bližje poti k bogu. Vzpostavljen je bil nov, revolucionarni način gradnje cerkva, ki ga na kratko imenujemo tudi gotika. V času ene generacije se je razvil nov stil tehnike gradnje, ki radikalno spremeni dotedanje arhitekturne koncepte. In ta stil se prične razvijati prav na Ile de France, otočku sredi reke Seine v središču Pariza, kjer danes stoji notredamska cerkev.

Pri spremembi načina gradnje cerkva je prevladovala težnja, da bi se duh čim bolj dvigoval od zemeljskih tal kvišku, k čistosti neba. Ta zamisel izhaja že iz platonske filozofije v antični Grčiji, saj se je gotska arhitektura v veliki meri naslanjala na neoplatonski koncept razmišljanja. Pojavila se je tudi želja, da se v cerkev spusti čim več svetlobe, kar je posledično pripeljalo do zmanjševanja površine notranjih zidov cerkev in izrazitejšem povečevanju oken v njih.

In prav na primeru notredamske cerkve se razvije arhitektonski stil, ki ga poznamo pod imenom klasična gotika. Težnja po čim večji osvetlitvi notranjosti cerkve je prišla najbolj do izraza pri znameniti Sainte Chapelle v Parizu, kjer je površina svetlobnih odprtin povsem pokritih z živo pisanimi vitraži izjemna in kjer se je nosilni del zgradbe cerkve zreduciral le na nosilni skelet. Zidov skoraj ni več, pač pa je celotna notranja površina cerkve pokrita le z vitraži.

Gotsko arhitekturo odlikuje ravnotežje oblik posameznih delov zgradbe in tehnična perfekcija izdelave s skoraj filigransko natančnostjo. Pri gotski arhitekturi je prioriteta namenjena vertikalnim linijam zgradb in stremljenju kvišku, proti nebu.

Notre Dame ni največja gotska cerkev v Franciji

Tako stremljenje pa je pripeljalo tudi do fizičnih meja načina gradnje cerkev v gotskem stilu. Zanimivo je, da notredamska cerkev v Parizu ni ena največjih stavb takratne gotike. Večje katedrale od nje so bile zgrajene v mestih Bourges, Chartres, Reims, Amiens in Beauvais, naštete so po velikosti. Posebej katedrala v Beauvaisu, zgrajena leta 1284, s precej večjimi dimenzijami izredno odstopa od notredamske cerkve. In prav pri gradnji te katedrale je gotika dosegla meje, saj se je med gradnjo zaradi očitnega pretiravanja porušil del svoda nad glavno ladjo in skoraj bi se porušila celotna do takrat zgrajena cerkev. Dogodek je prispeval k treznosti pri gradnje v pretirane višine in od tedaj so se graditelji novih cerkva zatekali k večji previdnosti pri dimenzioniranju sestavnih njihovih delov.

Zaradi nesreče pri gradnji cerkve v Beauvaisu se spremenijo tudi razmerja med udeleženci gradnje. Poklic arhitekta, ki je hkrati tudi konstruktor, postane intelektualna poklicna dejavnost, ki se je ločila od znanja navadnih gradbenih mojstrov in obrtnikov. Taka delitev je takrat pomenila pomembno kvalitativno spremembo pri vlogi posameznih udeležencev gradnje zahtevnih gradbenih objektov.

Kaj se je dogajalo med požarom v strehi cerkve

Notredamska cerkev je arhitektonsko zasnovana tako, da ima eno vzdolžno glavno ladjo in na vsaki strani po dve prečni ladji, pravokotno na glavno. Prečna ladja oblikuje z glavno velik križ, nad katerim se pne strop v obliki križnih stropnih svodov, povezanih z rebrastimi nosilnimi loki. Svod je zidana kamnita (morda delno opečna) prostorska konstrukcija, ki se naslanja s pomočjo nosilnih reber na glavne nosilne stebre cerkve in je v konstrukcijskem pomenu povsem ločen od same strehe. Svod ni poslikan s freskami. Ker svod kot ločna konstrukcija v zgornjem delu stebrov povzroča tudi znatne horizontalne bočne potisne sile tako v vzdolžni kot v prečni smeri, so graditelji te sile prevzeli z zunanjimi ločnimi nosilnimi rebri, ki se v loku spuščajo na zunanji strani cerkve in se v spodnjem delu naslanjajo na vertikalne opornike. Ti so povsem na zunanjem robu cerkvene zgradbe.

Prav zaradi izjemno vitke linije zunanjih ločnih reber, slovi notredamska cerkev med vsemi francoskimi gotskimi cerkvami po posebni eleganci in je verjetno najlepša in najbolj skladna med vsemi. Za primer: katedrala v Reimsu deluje povsem drugače zaradi masivnosti svojih konstruktivnih elementov. Deluje prej kot utrdba in ne kot elegantna cerkev, kot je to notredamska.

Nad svodom je (bila) postavljena lesena streha vzdolž celotne glavne ladje, kot tudi nad obema ladjama v prečni smeri. Tako ima tudi streha v tlorisu enako obliko križa, kot ga imajo glavna in prečne ladje. Ko je zagorela vsa streha, je bilo videti njene ostanke kot velik goreči križ, ki je postopoma padal navzdol. Pod streho pa je bil zidani svod nad glavno in prečno ladjo, ki je prestrezal ogorke in porušene dele. Kamniti zidani svod je tako na neki način zaščitil notranjost cerkve, ki na srečo ni utrpela večjih posledic požara, čeprav so padajoči goreči tramovi, posebej pa še porušeni stolpič, na dveh mestih prebili svod. Veliko ogorkov je padlo v notranjost cerkve, kjer pa so bile lesene le cerkvene klopi, ki pa na srečo niso zagorele. Zgoreli pa so praktično vsi leseni deli strehe, ki so tudi edini leseni elementi konstrukcije cerkve. Kljub intenzivnemu gašenju po nekaj urah skorajda ni imelo več kaj goreti.

Bali so se porušenja svodov

Nevarnost, ki se je pojavila ob požaru in so se je vsi najbolj bali, je bila bojazen pred verižno porušitvijo stropnih svodov tik pod streho. Svodi bi se lahko porušili zaradi udarcev padajočih tramov ali pa zaradi kemičnih sprememb v strukturi kamnov, ki jih sestavljajo. Pri visokih temperaturah namreč, podobno kot pri žganju apna, pride do pojava kalcinacije kamna, ki povzroči zmanjšanje njegove nosilnosti oziroma trdnosti, posledica pa je padec svoda. Zato je gasilska intervencija pripomogla tudi k hlajenju celotne nosilne konstrukcije cerkve. Porušitev dveh sosednjih svodov bi porušila ravnotežje sil v gradbenih elementih, ki nosijo in podpirajo svod. Posledično bi se lahko po domino efektu verižno zrušila celotna konstrukcija cerkve, tako v vzdolžni kot v prečni smeri. Zato bo v prvi fazi sanacije največja skrb posvečena preverjanju nosilnosti njenih ključnih nosilnih elementov in njihovi sanaciji ali postopni zamenjavi.

Do končne sanacije ravnotežja med posameznimi nosilnimi elementi namreč še vedno obstaja možnost porušitve večjega dela cerkvene konstrukcije. Ta je sedaj ranjena in izpostavljena meteornim vodam in silnim vetrovom, ki večkrat pihajo v Parizu. Kot je že bilo omenjeno, za oba stolpa z zvonovi ne obstaja praktično nobena nevarnost, niti ju požar v stabilitetnem pogledu ne bi mogel resneje ogroziti.

Velik problem je pri gašenju predstavljala svinčena pločevina, ki je pokrivala streho cerkve. Svinec se topi že pri 327 stopinjah Celzija in pločevina se je hitro topila in omogočala dovajanje zraka v ostrešje, kar je pospešilo gorenje. Bakrena pločevina bi delovala povsem drugače. Iz zgodovine je znan primer požara v doževi palači v Benetkah iz leta 1577, ko se zaradi topljenja svinčene strehe sploh niso mogli približati mestu gašenja.

Stolpič iz leta 1856, ki se je dvigal nad streho do višine 91,5 metra, je v požaru padel na delovno odrsko konstrukcijo in delno prebil svod glavne ladje. Njegov padec je deloma zaščitil delovni oder, ki se je razprostiral nad streho cerkve.

Sanacija bo dolgotrajna

Sanacija cerkve bo zahtevna in dolgotrajna, verjetno bo trajala od deset do 20 let. Več, kot je napovedal francoski predsednik Emmanuel Macron. V prvi fazi bodo zagotovo poskrbeli za statično stabilizacijo objekta, sledila bo postavitev nove strehe, morda ne več nujno lesene. To bo najverjetneje storjeno v prvih petih letih obnove. Restavriranje notranjosti in umetnin pa bo zagotovo izredno dolgotrajno, precej daljše od gradbenih posegov.

Notredamsko cerkev po pomenu omenjajo ob boku Eifflovega stolpa. Do leta 1889, ko je bil stolp zgrajen, je notredamska cerkev namreč veljala za najvišjo stavbo v Parizu. Vendar primerjava ni povsem primerna. Res je, da ima notredamska cerkev približno 13 milijonov obiskovalcev na leto, Eifflov stolp pa skoraj pet milijonov, vendar o vrednosti obeh objektov skoraj ni smiselno razpravljati. Notredamska cerkev je neprecenljive kulturne vrednosti, nemogoče (in verjetno nesmiselno) je podati kakršno koli oceno njene vrednosti. Eifflov stolp pa bi v primeru njegove porušitve ponovno postavili že za kakšnih 40 do 50 milijonov evrov. Primerjava je prav zato neumestna.

In kar je najpomembnejše: že dan po požaru je pričel teči prvi dan obnove notredamske cerkve.


Najbolj brano