Rudolph prihaja v Slovenijo na popravni izpit iz potice

Urejen, nasmejan, pozoren in prijazen je Rudolph van Veen brez enega samega vidnega znamenja nejevolje polnih pet ur sedel v restavraciji ljubljanskega hotela in odgovarjal na vprašanja novinarjev. Dva topla sendviča, ki ju je vrhunski kuhar dobil za kratko delovno kosilo, sta nedotaknjena ležala na mizi. Raje je ugriznil v majhno orehovo potico - sladico, ki zaznamuje njegov odnos do Slovenije. Zvezdnik oddaj Preprosti obroki in Rudolfova pekarna, ki jih predvaja kuharska televizijska postaja 24kitchen, bo imel 22. novembra na Gospodarskem razstavišču kuharski šov. In takrat bo predstavil tudi slovenski prevod svoje knjige Rudolph kuha.

> Za seboj imate maraton intervjujev. Kaj naj vas po vsem tem sploh še vprašamo?

“Oh, nikar ne skrbite. Zelo hvaležen sem, da ste tu. Če ne bi imel možnosti govoriti z vami in predstavljati svojega dela, ob mojem nastopu v dvorani ne bi bilo nikogar, kar pa bi bilo precej žalostno.”

> Imate radi buče?

“Da. Zelo. Moj sin Ralph ima rojstni dan prav na noč čarovnic. Spekel mu bom bučno rojstnodnevno torto.”

> Pri nas v Sloveniji so krompirjeve počitnice - čas, ko ljudje večinoma ostajajo doma. Pred nekaj dnevi se je čisto zares začel prvi jesenski mraz in ljudje so radi na toplem in udobno med svojimi. Kaj naj skuhajo?

“Ko smo že pri bučah - redko katera zelenjava je tako vsestransko uporabna: za piškote, torte, sladoled, pire, juhe, poda se k sladkemu krompirju, oreščkom, k celi vrsti začimb. Prejšnji teden sem pripravil jagnjetino. V pekač sem z mesom položil suhe marelice in dateljne, bučo, cimet, svež ingver, maroško mešanico začimb in sveže paradižnike. Vse skupaj sem zavrel in nato postavil v pečico na 60 stopinjah Celzija in zmes pustil, da se počasi peče ves dan. Z malo kuskusa je bila jed izvrstna. Buča poveže okuse in hrani doda sladkost. Lahko pa jo uporabimo tudi za kakšno hitro jed. Iz krompirja pripravimo pire, če uporabljamo kuskus, ga lahko primešamo pireju in s tem dodamo zanimivo teksturo. Z malo česna in čebule prepražimo buče in govedino, meso prekrijemo s pirejem in vse skupaj zapečemo v pečici. Z nekaj pravimi začimbami dobimo izvirno praznično jed, ki je nekaj posebnega.”

“Pri ljudeh, ki pridejo na moje nastope, vedno pomislim, da bi lahko izbrali drugače, morda bolje, in delali kaj bolj zabavnega ali koristnega, nakupovali ali prespali večer. Ampak so prišli ravno k meni. Zato rad, kot temu pravim 'pristanem' med ljudmi. Ko imam nastop, ne morem kar takoj začeti. Potrebujem nekaj časa, da se ljudi vsaj dotaknem ali z njimi izmenjam nekaj besed.”

> Kako se počutite v Sloveniji? Je za vas obisk tu kaj posebnega ali je le še ena od držav, v katerih predstavljate svoje delo?

“Nikoli ni samo še ena od držav. Nič ni samoumevno. To, da se pogovarjate z mano, ni samoumevno, posvečate mi svoj čas in energijo. Enako je pri ljudeh, ki pridejo na moje nastope. Vedno pomislim, da bi lahko izbrali drugače, morda bolje, in delali kaj bolj zabavnega ali koristnega, nakupovali ali prespali večer. Ampak so prišli ravno k meni. Zato rad, kot temu pravim, 'pristanem' med ljudmi. Ko imam nastop, ne morem kar takoj začeti. Potrebujem nekaj časa, da se ljudi vsaj dotaknem ali z njimi izmenjam nekaj besed. Nočem biti zgolj nekdo, ki govori z odra. Veliko bolj pravi začetek se mi zdi, da na oder stopim izmed občinstva, da prej malo posedim v parterju. Podobno je, ko sediš na zabavi in se družbi pridruži neznanec, ki se kar usede, ne da bi se predstavil ali ti podal roko. Če kasneje obsediš ob takšnem človeku, ti je neprijetno. Jaz nočem biti človek, ki se na zabavi ne rokuje. Če se vrneva k Sloveniji. Ko smo začeli s programom 24kitchen, nisem imel pojma o tem, da moje oddaje gledajo tudi v drugih državah. Prvič sem tujo državo obiskal, ko sem šel v Beograd. Na Nizozemskem me poznajo le nekateri, ki jih posebej zanimata kuhanje ali pečenje. A ko sem prihajal v druge države, tudi v Slovenijo, sem presenečeno ugotovil, da ljudje na letališču, v taksiju, na avtobusu, na hotelski recepciji, poznajo moje ime. Takrat sem se začel zavedati, da počnemo nekaj, kar presega državne meje. In tudi, da kultura pri vas ni prav posebej različna od nizozemske.”

> V Slovenijo znova prihajate novembra z nastopom v živo. Prej ste dejali, da imate zelo radi neposredni stik z ljudmi - so vam torej nastopi v živo ljubši od televizijskih?

“Če bi lahko izbiral, bi vedno izbral nastop v živo. Včasih sem delal kot kuhar in slaščičar, ampak to nagnjenje k sproščenemu javnemu nastopanju me spremlja že iz šole. Ko je bilo treba predstaviti projekt ali seminarsko nalogo, so se vsi skrivali, meni pa je bilo to v užitek. Tudi kasneje, ko je bilo treba iz kuhinje h gostom, ki so imeli posebne potrebe ali pričakovanja ali vprašanja, so vedno poslali mene. V neki restavraciji sem tako postal natakar v kuharjevi obleki. Uradno sem bil v kuhar, a sem bil komaj kaj v kuhinji. Večinoma sem v restavraciji nagovarjal goste in jim razlagal: 'Poglejte, danes smo dobili lososa, tako svež je, zjutraj je še migal z repom,' in vsi so rekli, da bodo lososa. Sploh nismo več potrebovali menija. Nimam težav s tem, čeprav zelo nerad poslušam svoj glas.”

> Zakaj?

“Ne vem, nisem tisti človek, ki na zabavi največ govori. Ampak če sem, denimo, v žiriji na kakšnem kulinaričnem dogodku, na večerji, kjer običajno sedijo vrhunski strokovnjaki iz različnih držav, vedno pričakujem, da bo nekdo vstal, predsednik žirije ali kakšnega društva ali organizacije. A včasih se to preprosto ne zgodi in takrat vstanem sam, ker čutim dolžnost, da se javno zahvalim, da nagovorim študente in omenim ekipo, tudi pomivalce posode.”

“Nimam ure, nikoli ne nastavim časa, ko nekaj pripravljam v pečici. Včasih je stvar potem preveč zapečena. Ampak, kaj, to pošteno priznam in povem, da bom pač uporabil malo več sladkorja v prahu.”

> Morda se zdi preprosto, a ni. Kako vam uspe med kuharskimi oddajami tako gostobesedno in tekoče govoriti? Si pripravljate besedila?

“Nikoli. Od časa do časa se mi pri Preprostih obrokih zgodi, da moji recepti nastanejo zgolj in samo iz imena, iz koncepta. Recimo gasilski hamburger. Ima veliko feferonov in je skoraj preveč pekoč, zato naredim kašo iz jabolk in jo zmrznem: ko se hamburger peče, nanj vržem kašo, kar pogasi ogenj. Nastane torej hamburger za heroje. Koliko jabolk uporabiti in koliko minut peči hamburger? Ni tako pomembno. Nimam ure, nikoli ne nastavim časa, ko nekaj pripravljam v pečici. Včasih je stvar potem preveč zapečena. Ampak, kaj, to pošteno priznam in povem, da bom pač uporabil malo več sladkorja v prahu. Ko snemamo Preproste obroke, posnamemo osem receptov na dan. Pogosto ne vem, kateri bo naslednji recept. Začnem kuhati in nimam pojma, kaj bom rekel. Ko končam, popijem kavo ali vodo in preprosto začnem naslednjega. Moraš biti svoj. Ko grem na koncert in glasbena skupina igra tujo skladbo, nikoli ne ploskam, razen če glasbeniki priznajo, da to ni njihova skladba, ampak jo igrajo iz posebnih razlogov. Igral sem v punk bendu ...”

> Igrali ste v punk bendu?

“Nekaj časa. In takrat je bilo tako: če nisi igral svoje avtorske glasbe, so ljudje začeli metati steklenice vate in te odgnali z odra.”

> Ko človek piše knjigo receptov, pa mora biti nekoliko bolj metodičen?

“Res je. Knjige se lotim nekoliko drugače. Ustvarim osnovni koncept in začnem kuhati ter potem vse izmerim in stehtam. Seveda nekdo iz uredniške ekipe kasneje preveri količine. Ko končam s pisanjem, prosim ljudi, ki niso vedno izurjeni kuharji, naj preizkusijo recepte. Včasih odkrijejo napake ali nerazumljive dele navodil in takrat moram zadevo popraviti. Recepti morajo biti resnični, avtentični in izvedljivi.”

> Do pred nekaj leti ali desetletji je veljalo, da človek živi dobro, bogato in udobno, če nekdo kuha zanj. Zdaj se zdi, da ima sodobni človek bogato življenje, če zna, hoče in zmore kuhati zate. Kako se je to zgodilo?

“Življenje se spreminja. Kot prvo je hrana odlična tema. Pri njej ne moreš zgrešiti. Vsakega lahko vprašaš, ali rad kuha. Polovica jih bo odgovorila, da ne. Ampak potem lahko vprašaš, ali rad dobro je. Tu bo odgovor skoraj vedno pritrdilen in pogovor se lahko začne. Ko si gurman, postane hrana, če jo znaš sam pripraviti, bolj dostopna. Če znaš pripraviti jabolčno pito, imaš več možnosti, da boš pogosto užival v njej. Pa tudi: hrana ustvarja prijateljstva in je najboljši odposlanec.”

“Si, kar ješ. To je jasno in tako zelo resnično. Hrana je stik z vsem, s kulturo, s prazniki, z dnevi, ki se jih veselimo. Ni treba biti prefinjen ali posebej izurjen kuhar, da ljubeče skrbiš drug za drugega. Skuhati nekaj je najlažji način, da svojemu dragemu rečeš: 'Rad te imam in skrbim zate'.”

> Če znaš pripraviti jabolčno pito, imaš tudi več možnosti, da se dobro poročiš ...

“Vsekakor. Hrana je bistveni element dvorjenja Ko nam je nekdo všeč, ga težko vprašamo, ali bi ostal čez noč. Veliko bolj smiselno je povabiti na večerjo ali kosilo. Morda se tega ne zavedamo, a na prvem zmenku se glede na to, kako človek, ki nam sedi nasproti, jé, odločimo, ali bomo šli z njim tudi na drugi zmenek.”

> Hrana je pravzaprav precej intimno početje.

“Je. Par, ki gre vsak četrtek na piščančji burito v svojo najljubšo mehiško restavracijo, iz tega burita naredi skupno jed. Če se razideta, ta jed in ta restavracija ostaneta simbol njune zveze. Zato pogosto piščančjega burita sploh ne jesta več. Razen če ga ne dobi eden od njiju v smislu: ti dobiš fotelj, jaz dobim knjige in burito. Hrana ima čustveni naboj, ki gre onkraj okusa.”

> Ko govorimo o življenjskem slogu: je domača kuhinja vrednota, je to nekaj, kar moramo posredovati otrokom?

“Seveda. Si, kar ješ. To je jasno in tako zelo resnično. Hrana je stik z vsem, s kulturo, s prazniki, z dnevi, ki se jih veselimo. Ni treba biti prefinjen ali posebej izurjen kuhar, da ljubeče skrbiš drug za drugega. Skuhati nekaj je najlažji način, da svojemu dragemu rečeš: 'Rad te imam in skrbim zate'. Moj sin Ralph bo imel letos tri leta in danes, dan pred svojim rojstnim dnem, bo šel k družini, ki skrbi zanj en dan na teden. To je velika družina z enajstimi otroki, moj sin je edinec in se pri njih uči deliti z drugimi. Ko pridem domov, bom pripravil prav posebne sladkarije za enajst otrok. Tega se tega zelo veselim. In Ralph, čeprav je majhen, bo posladke odnesel s ponosom. Če slišim, da se je nekdo poročil brez poročne torte, sem resno zaskrbljen, vprašam se, ali bo zakon zdržal. Moraš potrditi zvezo s torto, tudi če ti niso všeč sladkarije. Torta je simbol.”

“Sloveniji sem pred približno letom dni posvetil epizodo Rudolfove pekarne. Delal sem orehovo potico, ampak že, ko sem jo vzel iz pečice, sem vedel, da to ni to. Večina ljudi v tujini morda ni opazila, ampak prepričan sem, da so Slovenci požugali s prstom in in rekli: 'Ne, ne, Rudolph, to ni dovolj dobro'”

> Boste v Sloveniji poiskali kakšen nov recept?

“Na eni od radijskih postaj in najbrž tudi preko televizijske postaje 24kitchen bomo ljudi vzpodbujali k temu, da me naučijo pripraviti potico. Med vsemi sodelujočimi bo nekdo izbran, da se mi pridruži na šovu. Sloveniji sem pred približno letom dni posvetil epizodo Rudolfove pekarne. Delal sem orehovo potico, ampak že, ko sem jo vzel iz pečice, sem vedel, da to ni to. Žal ekipa 20 ljudi dela štiri epizode na dan in zato recepta ni bilo mogoče ponoviti. Večina ljudi v tujini morda ni opazila, ampak prepričan sem, da so Slovenci požugali s prstom in in rekli: 'Ne, ne, Rudolph, to ni dovolj dobro'. Zato sem se odločil napako popraviti, ampak na ustvarjalen način. Del mojega šova bo torej poskus, da me nekdo končno nauči narediti boljšo potico.”

> Torej boste imeli popravni izpit?

“Ja, pred občinstvom v živo. Izmenjava receptov bo sicer potekala čez cel dan. Imeli bomo znane goste, imeli bomo glasbo, pomislili smo na vse. Povedal bom zgodbe, ki jih na televiziji ne bi mogel. Šova ne bomo predvajali po televiziji, vsaj ne v celoti, ker morajo ljudje, ki pridejo tja, dobiti nekaj ekskluzivnega.”

> Pravilno ste ugotovili, da imate v Sloveniji kar nekaj zvestih gledalcev. Torej: v njihovem imenu - se pri vaših oddajah obeta kaj novega?

“Televizijska mreža Fox na splošno, globalno, razmišlja o prihodnosti in tudi mi čakamo na njihove načrte. Pričakujejo morda več nastopov v živo. Kar je v redu. Zabava je super, ampak tako se ne naučiš kuhati. Iskali bomo ravnotežje med obema vidikoma.”

> Izbrali ste tako pot. A vendar: si kdaj želite zbežati izpred kamer in izpod reflektorjev v mir in tišino svoje restavracije ali pekarne?

“Voditi restavracijo je včasih zelo stresno. Poleg tega srečaš samo toliko ljudi, kolikor je stolov za mizami, in potrebuješ meni, ki se ne spreminja, jaz pa lahko vsak dan skuham nekaj novega in dosežem na tisoče ljudi. Na Nizozemskem gostujem tudi v drugih oddajah, redno v pogovorni oddaji o slavnih, kjer me pokličejo, ko so novice iz sveta kulinarike. Ni mi težko, pravzaprav mi je v čast, ko lahko govorim lepe stvari o svojih kolegih. Vsak se sam težko hvali, to mora narediti kdo drug in jaz to naredim z veseljem. Ni lepše naloge, kot razlagati, zakaj moj kolega opravlja čudovito delo. Včasih me skrbi, da bodo drugi gostje ali voditelji pozabili omeniti kaj dobrega in pomembnega.”

> Imate res radi ljudi, kajne?

“Res. No, vsaj veliko večino.”

VESNA HUMAR

---