Jaz gospod, ti gospa, kdo bo vozil šajtrgo?

No, hvala bogu, nam je Tone Karjola s prelepo knjigo, ki je nedavno izšla pri Primorskih novicah, le dopovedal, da ... ni je šole brez karjole in naj se te zdrave vožnje le oprimemo, saj brez nje ni niti zares sočne šale, da se od prve do zadnje strani sladko smehljamo ali vsaj držimo na smeh in se na koncu do solz nasmejemo in na glas zakrohotamo.

Lep tercet, iz samih starih znancev, preverjeno sposobnih: Andrej Jelačin kot pisec in fokselmoher, ki je karjolo izvolil in proglasil za svoje najljubše prevozno sredstvo, ker mu limuzin ni posebno mar, preveč onesnažujoča, nevarna in draga vozila, Jože Hočevar kot tenkočutni jezikovni mojster in redar in duhoviti urednik izbora; pa Radko Oketič, ki zna vešče sukati čopič, iz katerega se rade pocedijo satirične poante in velik smisel za humor.

Nepozabna pokojna žena Marija, kateri je knjiga posvečena, bi se je kot mi neizmerno veselila. Te vrstice pa sem napisala, da zlasti in izrecno pohvalim uredništvo Primorskih novic, ki je pod svojo gostoljubno streho, ki ne pušča in ne moči, dala zavetje avtorjem te nasmejane in prepotrebne šole, ki ve, da brez nabito polne karjole ironije, humorja in zasoljenega smeha pravzaprav nikamor ne prideš, kvečjemu zabredeš v kakšno puščavo, kjer je le dolgčas doma.

JOLKA MILIČ, Sežana


Pišite nam


Najbolj brano