Gospod doktor Boris Poljšak, hvala!
Pisma bralcev
21. 06. 2018, 10.45
, posodobljeno: 04. 07. 2019, 13.32
Že res, da nas vse čaka pot brez povratka in da ostaja neznan samo trenutek konca te poti. Pa vendar nas vedno znova pretresejo novice, ko izvemo, da je kdo umrl. Še posebej, kadar se to nanaša na koga od nam znanih. Smrt namreč ne pusti vrzeli le med pokojnikovimi bližnjimi, ki je ni mogoče zapolniti ne s čustvi in ne spomini. Prizadene lahko tudi ostale, posebno pokojnikove znance in tiste, ki so za časa pokojnikovega življenja prihajali z njim v različne stike. Zato lahko tudi ti čutijo potrebo, da izkažejo pokojniku želeno spoštovanje.
Uvodoma zapisane misli so odziv na novico iz meseca maja, da je za vedno in mnogo prezgodaj odšel od nas naš doktor, zdravnik splošne medicine v Kopru, ki je komaj izpolnil pogoje za upokojitev. Novica je bila nepričakovana in tragična. Njegovi bivši pacienti je kar nismo mogli sprejeti. Navzven je namreč kazal še polno življenjske energije in delovne zavzetosti ter je za nas vse predstavljal vzor, kakšen naj bo zdravnik. Le delal je preveč. Znano je bilo, da je začel delati v ambulanti (ki jo je delil skupaj z ženo zdravnico) že pred sedmo uro zjutraj in ostajal v njej še po koncu delovnega urnika. Med delom se je stalno poklicno izobraževal in strokovno napredoval.
Bil je odličen diagnostik, stranke je sprejemal kar se da točno po naročenem urniku, se jim prijazno in strokovno posvečal, sam je sproti opravil vrsto preiskav in bil je vedno dostopen za dajanje potrebnih pojasnil o zdravljenju. Splošno znano je bilo, da smo imeli pacienti v njegovi ambulanti, gledano primerjalno, izjemno oskrbo. To smo žal še bolj spoznali potem, ko ni bilo več njegove ambulante. On nam je namreč nudil ne le dolžno oskrbo, pač pa več, to je, kar je le mogel. Občutilo se je, da je delal s srcem, poklicno etično in strokovno na zavidljivi ravni. Bil je kot stalnica v življenju nas pacientov, saj si vedel, da boš dobil pri njem vedno potrebno pomoč in tudi v tem pogledu nam je lajšal življenje in skrbi. In za vse to smo mu pacienti hvaležni.
Čeprav smo vse to čutili že prej, mu žal tega nismo znali pokazati, ko smo ga še obiskovali. Spoznanje vsega tega je prišlo z zamudo in z zamudo mu lahko izrečemo hvaležnost in zahvalo. Pa čeprav šele posmrtno. To naj bo vsaj simbolično priznanje našega dolga do njega in ki naj vsaj malo pripomore k lajšanju bolečin doktorjevih svojcev (ki jim tega zaradi nejavnega pogreba nismo mogli izreči ustno).
Gospod doktor Boris, iskrena hvala za vse!
J. M., Koper (podatki so v uredništvu)