Bravo, Levica in Radnička fronta ... Toda?!
Pisma bralcev
11. 01. 2018, 14.15
, posodobljeno: 26. 07. 2018, 16.54
Krepko mlajši sem se počutil v nedeljo, ko sem slišal in videl, da se je na nikogaršnji zemlji med mejnima prehodoma v Sečovljah, zbralo nekaj desetin Istranov, da bi demonstriralo proti razpihovanju nacionalima, prodajanju “nacionalistične megle okoli vprašanja državne meje”, ter za uveljavitev vrednot internacionalizma in dialoga. Šlo je za aktiviste slovenske Levice in hrvaške Radnične fronte.
In transparenti, pohvalno, so bili v vseh treh jezikih istrskega polotoka: v hrvaščini, slovenščini in italijanščini. Na njih je med drugim pisalo: “Za Istro in svet brez meja!”, “Piranski zaliv ni hrvaški in ni slovenski, ampak skupen!”, “Rožljanje z orožjem in klicanje k vojni nista v interesu ne enega ne drugega naroda, temveč hujskačev, ki jim gre za ohranitev statusa quo in socialne neenakosti.”
Da, pomlajen sem se počutil, vsaj za 27 let, saj smo Istrani podoben boj s podobnimi gesli bili celo na institucionalni ravni. Ob osamosvajanju svojih držav smo na srečanjih lokalnih upravljalcev opozarjali na zaplete, ki so se napovedovali ob pomanjkanju pravočasno dogovorjenih načel in kriterijev glede označitve meddržavne meje, in še leto potem, ko sta bili državi že samostojni in mednarodno priznani ter meja vzpostavljena, četudi v določenih predelih ne povsem jasna. Spomnim se Piranske izjave aprila 1991 in leto kasneje Umaškega memoranduma o sodelovanju istrskih občin.
Že takrat so nacionalisti z obeh strani meje spuščali zlovešče glasove, in zato je ohrabrujoče in plemenito danes slišati, da jih Istrani preziramo, saj so skregani z našo kulturo in zgodovino sožitja. Toda ...
Od takrat, ko je bil mejni spor še v povojih, je minilo več kot četrt stoletja. Kmalu bo natančno 23 let od Izolske izjave, sprejete na skupnem sestanku delegaciji slovenske in hrvaške Istre. S to izjavo smo s kolegoma iz Pirana in Izole, Fičurjen in Gasparinijem, s trojko iz Istarske županije - Jakovčičem, Kajinom in Luttembergerjem -, s kompromisno formulo slovenski in hrvaški vladi pomagali pri končni ugotovitvi in označitvi meje na kopnem ter določitvi meje na morju. To smo storili potem, ko je postalo jasno, da sami tega nista sposobni, saj sta se trdno oklepali vsaka svojega prepričanja: Slovenija pravice do Piranskega zaliva v celoti, Hrvaška pa do polovice.
In to, k čemur smo pozivali - matematični kompromis med celovitostjo in polovično razmejenostjo z neposrednim dostopom Slovenije do mednarodnih voda -, bi se lahko šest let kasneje tudi zgodilo s parafiranim sporazumom “Drnovšek-Račan”, a ga je sabor, žal, še preden bi ga vladi tudi podpisali, zavrnil.
To je bila “tretja pot”, dragi gospe in gospodje iz Banskih dvorov! In bila je bilateralna, rezultat dolgoletnih dvostranskih pogajanj. A ni obstala, ni se prijela, komajda je prepričala državni zbor, ne pa dovolj hrvaških poslank in poslancev, saj se jim je zdela preveč darežljiva do Slovenije. Nasprotno so menili Janez Janša&co., a niso imeli dovolj glasov, da bi jo onemogočili.
Dialog, ki se je v nadaljevanju odvijal na to temo, se je pokazal za povsem brezplodnega. Na manj kot sta ga parafirala premiera Drnovšek in Račan, Slovenija zaradi vrste razlogov, ni mogla pristati, več pa je Hrvaška zahtevala zaman.
Zato se je po devetih letih zapletov, incidentov in vse bolj skisanih odnosov, znova poiskala “tretja pot”. Ker sami vladi nista bili več sposobni najti izhoda, sta se s posredovanjem Evropske unije dogovorili, da nalogo zaupata tretjemu, mednarodni ad hoc arbitraži, ki je, ne brez muk, ki smo jih zakrivili tudi mi, vendarle sprejela odločitev. Mimogrede: s tem dogovorom je Hrvaška v EU lahko vstopila kot polnopravna članica. Sodba je bila izrečena in pred dobrim tednom bi morala biti že izvršena. Zato zveni neresno, neodgovorno in celo pobalinsko, ko gospod Plenković ter gospe Grabar Kitarović ter Pejčinović Burić, znova pozivajo k “tretji poti”. Amatersko, da ne rečem ignorantsko pa je razglašati, da je meja na morju danes tam, kjer je bila že leta 1991.
Toliko za nujno obujanje spomina. Sicer pa, dragi aktivisti Levice in Radničke fronte, recimo danes znova NE razpihovanju nacionalizma, napenjanju mišic in vojno-hujskaški retoriki. A obenem dodajmo takoj ZA izvršitev odločbe arbitražnega tribunala, ki omogoča mimogrede tudi skupno ribarjenje slovenskih in hrvaških ribičev, in ZA spoštovanje evropskega in mednarodnega prava! Nove “tretje poti” ni in je ne more biti, razen tiste, ki nas vodi nazaj na izhodišče izpred 27 let, s tem da so zdaj bilateralni odnosi in okoliščine bistveno slabše. Česa takega si res ne gre želeti!
AURELIO JURI, nekdanji koprski župan