Zločin v Bovcu

Kubanski folkloristi verjetno do konca življenja ne bodo pozabili svojega gostovanja v Bovcu. A tudi slovenski državljani te sramote, ki so jo sebi in nam povzročili policisti, ne smemo pozabiti že jutri, ko bodo Kubanci verjetno vendarle sedli na avion in se vrnili domov. Če bi jo kar pozabili, bi to pomenilo, da se nam takšen odnos “organov” zdi normalen, legitimen, v globalnih razmerah, v kakršnih smo, celo potreben.

Pred nekaj leti bi bil kontekst zločina, ki se je v petek zgodil v Bovcu, verjetno povsem drugačen. Še vedno absurden, a drugačen vsaj v tem, da ne bi bil tako očitno obremenjen z našim odnosom do tujcev, ki si prek Slovenije utirajo pot na sever in zahod Evrope. Da bi sebi in drugim dokazali, kako dobri varuhi meje smo, smo se znašli na nevarni točki poniževanja, če ne že kriminaliziranja ljudi iz tretjih držav kar povprek.

Da bi sebi in drugim dokazali, kako dobri varuhi meje smo, smo se znašli na nevarni točki poniževanja, če ne že kriminaliziranja ljudi iz tretjih držav kar povprek

Sodeč po poročilih policije, je šlo pri legitimaciji mladincev iz Kube za povsem rutinski nadzor. Fantje in dekleta niso provocirali, niso kazali mišic, niso bili nesramni ali se vedli naduto. Bili so zgolj nekoliko temnejše polti. Takšne ljudi pa je treba legitimirati, jih prijeti na trdo, tudi če imajo pri sebi plesni kostum in prihajajo s kosila z županom. Saj veste, ti migranti so polni takšnih in drugačnih trikov.

V tistih okoliščinah bi bil morda edini uporaben trik, da bi mladi Kubanci izrazili namero zaprositi za azil. Ohranili bi svobodo gibanja, izognili bi se globi in se vrnili v Italijo, kjer so imeli potne liste. Ta trik bi razkril vso absurdnost sistema in nesorazmernost ukrepov, ki so se jih policisti oklepali kot pijanci plota.

Dosledno izvrševanje pravil je najbolj varno; ne terja razumskega opredeljevanja do stvari in izključuje vsakršno posameznikovo odgovornosti za opravljeno delo. Nenazadnje se k takšnemu delovanju vsaj občasno zatekamo vsi.

V preteklosti smo že doživeli obdobja, ko so se ljudje zaradi golega izvrševanja zakonov in predpisov spremenili v pošasti. Niso se spraševali, kaj je prav in kaj narobe, ampak so le opravljali svojo zadolžitev. Preveč provokativno bi bilo na primeru bovških policistov, ki so vendarle izvrševali zakone demokratične države, namigovati, da se zgodovina ponavlja. Opozoriti želimo le, da lahko preveč vestno opravljanje dela ljudem odvzame vest.

---

---