Začarani krog stavk
Komentarji
06. 11. 2018, 05.55
, posodobljeno: 17. 12. 2018, 20.16
Spremljajoč vsakoletne sage o odpravi varčevalnih ukrepov in povišanju plač javnim uslužbencem smo se nekaj vendarle že vsi naučili. Na začetku pogajanja gre za stiskanje in izsiljevanje, pretiravanje in minoriziranje. Vladna stran vsakič trdi, da bi uresničitev stavkovnih zahtev terjala dodatno milijardo evrov, kar je - glede na to, da celotni letni prihodki države znašajo kakih devet milijard - ogromno. Sindikati na drugi strani govorijo o drobižu in svojih menda zgolj minimalnih zahtevah, ki bi zaposlenim zagotovile eksistenčni minimum.
Med tema dvema ognjema se išče in najde nek kompromis, ki zdrži do trenutka, ko pade katera od domin, kot je bilo povišanje zdravniških plač lani, ali pa ko mora vlada spet preprečiti odmrznitev vseh varčevalnih ukrepov.
Vztrajno nam razpada enotni plačni sistem.
Med temi vsakoletnimi barantanji pa se dogaja še drugi, manj vidni, a veliko pomembnejši proces. Vztrajno nam razpada enotni plačni sistem. Čeprav nihče z njim ni zadovoljen, je enotni plačni sistem vendarle prinesel večjo preglednost pri porabi javnega denarja, enotna merila pa so obrzdala tudi arbitrarnost pri določanju plač. Ko je lani ministrica za zdravje zdravnikom mimo enotnih pogajanj dala več kot drugim, je to logično povzročilo domino efekt.
Da ločena pogajanja vodijo v stanje, ko bo vedno nekdo nezadovoljen, kaže tudi primer policistov. Vlada je policistom leta 2016 popravila plače, ko je lani odpravila plačne anomalije do 26. plačnega razreda še v drugih poklicih, pa je po prepričanju policijskih sindikatov spet podrla razmerja in razvrednotila policijsko delo. Zato policisti vnovič stavkajo.
Šarčeva vlada ima nehvaležno vlogo. Minimalno izhodišče za pogajanja s sindikati je z zgoraj opisanimi streli v lastno koleno postavila že Cerarjeva vlada. Nobeno presenečenje ni, da so se novi vladni pogajalci zdaj prisiljeni pogajati ločeno z različnimi sindikalnimi skupinami. Tako je bilo tudi marca, preden je odstopila vlada. In nobenega presenečenja ne sme biti, če bo končni izplen teh pogajanj vreden več, kot je bila nazadnje pripravljena dati Cerarjeva vlada.
Težko bo spet uveljaviti enotni plačni sistem, ki je za davkoplačevalce najbolj pregleden. Če vladi to ne bo uspelo, lahko vsak dogovor z nekom povzroči novo zahtevo drugje in stavk ne bo nikoli več konec.