Tragedije brez odgovorov

Ne, sobotne tragične nesreče na Kobariškem, ki je vzela tri življenja, ni zakrivila manjkajoča ograja v drevoredu in niso zakrivile lipe, ki tam rastejo že leta. Zakrivila jo je hitrost, verjetno mnogo višja od tiste, ki je dovoljena na avtocesti, kaj šele na “običajni” cesti. Res pa je, da bi ograja morda ublažila posledice in tudi preventivno vplivala na voznike. Spomnimo se, na primer, strunjanskega drevoreda, kjer je imela skoraj vsaka pinija svojo žrtev, po postavitvi ograje pa se je število najhujših nesreč drastično zmanjšalo.

Po takšnih tragedijah, kakršna se je zgodila na Kobariškem, se človek retorično vpraša, ali so ceste še vedno poligon za preizkušanje moči avtomobilov in adrenalinskega izživljanja, ki pa, žal, prepogosto zareže v življenja mnogih drugih ljudi in ne samo tistih, ki jih ni več. V zadnjem primeru ne vzdrži niti teorija o mladostni objestnosti za volanom.

Kazni za hujše prekrške niso nizke, vendar je pokritost terena s policijskimi patruljami in radarji daleč od optimalne.

Vendar: leta res prinesejo izkušnje, hkrati pa tudi prepričanje o popolni obvladljivosti cest, po katerih vozniki vozijo vsak dan, in tudi lastnega vozila. Vozniki pospešijo tudi tam, kjer ne bi smeli. Opozorila o nevarnih odsekih jih ne ganejo, vozijo v prepričanju “meni se tu že ne more nič zgoditi”.

Letošnja slika prometne varnosti, žal, kaže klavrno podobo in je daleč od ciljev, ki si jih je postavila država. Pa se je pomlad, ko se število prometnih nesreč, s posledicami vred, praviloma poveča, šele dobro začela. Na cestah je tudi vse več motoristov, ki, kljub vsakoletnim opozorilom in napotkom, izzivajo usodo. Stalne delavnice in akcije, ki jih izvajata policija in agencija za varnost prometa, še niso prišle pod kožo vsem voznikom. Kazni za hujše prekrške niso nizke, vendar je pokritost terena s policijskimi patruljami in radarji daleč od optimalne. To še posebej velja za prometno manj obremenjena območja, kjer si vozniki predpise razlagajo bolj po domače kot v mestnih okoljih, kjer se, tudi zaradi gostejšega prometa, vsaka napaka maščuje prej.

Pa nas tragedije, v katerih ugašajo življenja, streznijo? Po prvem šoku in debatah, v živo in na družbenih omrežjih, gre življenje za večino ljudi naprej po običajnih tirnicah. S kršenjem prometnih predpisov vred. Do naslednje tragedije, ko se spet odprejo številna vprašanja brez odgovorov.

---

---