Svoboda gibanja

Pravijo, da so otroci naše največje bogastvo. Pregovorne želje staršev so sprva povezane s srečo in z zdravjem njihovih potomcev ter uspehom v šoli. Zdrav duh v zdravem telesu je rek, ki se ga zavemo šele sčasoma oziroma v zreli ali pozni starostni dobi, ko se začnemo soočati s težavami, ki jih prinašajo leta, poklicni izzivi ali zgolj življenjski slog. Gibanje pomaga. Človeka ohranja v kondiciji, miselni in telesni. Obe še kako potrebujemo, obe sta povezani.

Resda šprintamo iz dneva v dan, a življenje je tek na dolge proge, kjer se vrstijo vzponi in padci, skrivnosti in odkritja, užitki in trpljenje. Skupaj z njimi gradimo našo samopodobo. Človek vedno potrebuje gibanje, v katerem se porajajo zamisli in ustvarjalni nemir. Otroci moč in privlačnost gibanja odkrivajo skozi igro. Pravila igre so se svojčas določala v soseskah, kjer so se otroci neorganizirano zbirali in se kratkočasili brez sodobnih tehnoloških pripomočkov, ki so razširili paleto različnih znanj, po drugi strani pa so nas prikrajšali za svobodo gibanja kot eno temeljnih vrednot človeštva.

Otroci se gibanja oziroma športa učijo, včasih je bilo spontano. Zapovedani oziroma sistemski načini vzgoje in izobraževanja pa pri posameznikih vselej sprožajo različne odzive. Nekateri šolske predmete vzljubijo, druge zasovražijo. Tako je bilo in tako tudi bo. Telesna ali športna vzgoja oziroma šport pri tem nista nobeni izjemi. Učitelji telovadbe so včasih neupravičeno podcenjeni, tako kot tudi vzgojni vidik športa v šolah. Resda se otroci po zaslugi (ozaveščenih) staršev veliko gibljejo in pridobivajo športna znanja tudi v številnih popoldanskih dejavnostih, kjer povečini vse bolj stopa v ospredje rezultat, ki je v sodobni družbi merilo (ne)uspeha. Rezultat pa vendarle ni vse. Tudi v športu.

Neredko je pot pomembnejša od cilja kot takega. Kako se bo posameznik v življenju gibal in kakšen odnos bo gradil do družbe, pa se uči od malih nog.

---

---