Reke prinesle nekaj modrosti

Stara modrost pravi, da je v vsaki slabi stvari nekaj dobrega. In čeprav s to mislijo težko potolažimo tistega, ki se mu je slaba stvar zgodila, in z njo nikakor ne moremo zmagati na volitvah, se vsakič znova izkaže za resnično.

V Vipavski in Soški dolini so poplave povzročile veliko težav. Lastniki hiš, pa tudi njiv, vinogradov in sadovnjakov ob rečnih strugah so leta obupovali zaradi ponavljajočih se “stoletnih voda”, ki so za seboj puščale razdejanje. Še bolj pa zaradi počasnosti, neodzivnosti in nedoslednosti države, ki je v gospodarski krizi v želji po varčevanju marsikje odpravljala ukrepe, nujne za vzdrževanje vodotokov.

Ker se voda običajno ne meni za občinske meje, je kmalu dozorelo spoznanje, da dolino lahko reši le usklajeno delovanje.

S svojimi občani so bili večinoma nemočni tudi župani občin ob reki. Nekateri so v vodotoke, ki so v vsakem primeru nacionalna skrb, vlagali denar iz tankih občinskih proračunov ter poskušali z mikrolokalnimi ukrepi omiliti težave in skrbi svojih občanov. Uspeh teh posegov je delen in marsikje zelo vprašljiv. Ker se voda običajno ne meni za občinske meje, je kmalu dozorelo spoznanje, da dolino pred okoljskimi katastrofami lahko reši le usklajeno načrtovanje in delovanje.

Poplave so, kot vse stiske, na površje potisnile izključujoč in konflikten način razmišljanja. V preteklih letih ni bilo malo izjav v slogu: “Kaj nas brigajo ribe in žužki, pripelji bager in koplji.”

Župani si zaslužijo pohvalo, ker so namesto populističnega izbrali umirjeni in trezni pristop, poslušali strokovnjake in podpirali rešitve, ki na sožitje med človekom in naravo gledajo celostno. Tako sta nastala dva velika čezmejna strateška projekta, ki po eni strani razmišljata o poplavni varnosti, po drugi pa o zdravju in ohranjanju naravnega rečnega okolja. Da, tudi o ribah in žužkih.

To seveda ne bo rešilo vseh težav in ni izključeno, da že naslednja jesen ali zima ne prineseta novih katastrofalnih nalivov ter upravičene jeze domačinov. A v porečji Soče in Vipave bodo v naslednjih letih vložili kar nekaj milijonov evropskih evrov. Z ukrepi, ki so korak v pravo smer. Če bi se prepustili politično in volilno všečnim rešitvam, bi reke počasi spremenili v mrtva betonska korita. In s tem povzročili škodo, ki je bolj huda in dolgotrajna od vsake poplave. Ter bi jo čutile generacije naših potomcev.

---

---