Reka ima imena, a tudi spomin
Komentarji
22. 03. 2019, 05.50
, posodobljeno: 07. 05. 2019, 18.39
Vipava je reka z dvojnim državljanstvom. Poleg tega, da ima dva potna lista, pa ima tudi dve imeni. Pri sosedih ji rečejo Vipacco in zaradi slovničnih pravil italijanskega jezika pri prehodu meje v Mirnu menja tudi spol. Človek s tako kompleksno identiteto bi najbrž potreboval psihiatrično pomoč, reki pa prav gotovo ni kaj veliko mar naših čačk po zemljevidu.
Ljudje pravimo, da se brezmejnosti vode, ki ji je posvečen današnji mednarodni dan, zavedamo. Ampak ali se je res? Na načelni ravni brez težav priznavamo in tudi izjavljamo, da je narava skupna in dragocena ter da imamo samo en planet, ampak v praksi politično kupčkanje in partikularni ekonomski interesi skoraj vedno zmagajo nad velikimi ekološkimi idejami. Poglejmo samo ameriškega predsednika Trumpa in njegov dramatični izhod iz mednarodnega podnebnega sporazuma, domnevno v korist blagostanja domačih jeklarjev in rudarjev.
V odsotnosti pokrajin so v minulih desetletjih naši župani že večkrat uprizarjali petelinje boje. Včasih pa se kje tudi izkažejo.
Da mikro lokalni interesi vedno zmagajo nad širšimi cilji, je aksiom, ki smo ga večinoma vajeni ponavljati tudi, ko govorimo o politiki in odločitvah primorskih občin. V odsotnosti pokrajin so v minulih desetletjih naši župani že večkrat uprizorili spektakularne petelinje boje. Včasih pa se kje tudi izkažejo. Pred časom so se v Posočju, ko so oblikovali skupni turistični zavod in se dogovorili za usklajeno gradnjo dolge kolesarske steze. Zdaj so se na Goriškem, poenotila pa jih je še ena pregovorna sopotnica politike: stiska.
Severnoprimorski župani si zvezdico zaslužijo iz dveh razlogov. Prvič, seveda, zato, ker so našli skupni jezik in s svojo enotnostjo dejansko premaknili ministrsko in evropsko kolesje. Drugič pa zato, ker se zavedajo, da nas ob močnih deževjih reke res morda ogrožajo, ampak da so predvsem odlična razvojna priložnost. Zato še zdaleč ne razmišljajo le o tem, kako bi gradili zidove, kopali jarke in jih zalivali z betonom, temveč tudi o tem, kako bi reke očistili, kako bi zavarovali naravne habitate in na rečne bregove zopet privabili ljudi. Melioracija kmetijskih zemljišč je pred 40 leti Vipavo skrajšala za nekaj kilometrov. Reka, ki ji je vseeno za meje in imena, to ve. Vedela bo tudi, ko bo človek popravil kakšen nepremišljeni poseg in del struge vrnil naravi. Vedela bo in se nam zahvalila. Morda tudi s kakšno poplavo manj.