Pravljica o Šelestinu in ...
Komentarji
23. 02. 2018, 05.55
, posodobljeno: 09. 04. 2018, 18.15
V davni ledeni dobi je prijazna planota nad Idrijco divjim babam (in seveda tudi dedcem) omogočila preživetje in nekaj dragocenega glasbenega sproščanja. Dovolj veličastno, da so se 60.000 let starejši nasledniki namenili v njihovo, lepo urejeno ledenodobno jamsko domovanje, sodobnike napotiti z zgovornim smerokazom.
Z ljubeznijo in spoštovanjem so izdolbli piščal, ki je na las podobna tisti, ki je osrečevala divje babe. V elaborat so speli nekaj gosto popisanih papirjev utemeljitev o smiselnosti usmerjanja, na obravnavah poslušali pripombe in dodajali besede. Podobno kot na oni strani hriba in še širom pod Alpami zato, da bi z nekaj dobre volje, kakšno zebro, lučjo ali znakom, izboljšali varnost ljudem.
V nesrečni pravljici nešteti bimbo, pardon jumbo, plakati kičasto usmerjajo v edini svet, ki šteje. Svet potrošništva!
Zaman! Piščal leži v skladišču, ceste ostajajo črne ... Leta pa minevajo, ker gre za ljudi, ki so, v nasprotju z onimi iz resnih pravljic, oropani srečnega konca. Ker se je v pravljico pritepel Šelestin, ki mu je ime nadelo šumenje papirja ter bankovcev med prsti in je ljudem na hitro ukradel kulturo in odmeril nevarnost.
V naši nesrečni pravljici nešteti bimbo, pardon jumbo, plakati, kičasto usmerjajo v edini svet, ki šteje. Svet potrošništva! Brez konca in kraja samo zato, da šelesti. Kakopak le izbranim! Za ceno varnosti, umazanega prostora in še marsičesa, kar ne sodi v podalpsko deželo.
Pravljica o Šelestinu in podobnih divjakih je le nepomemben, hitro spregledan uvod v obsežno poglavje knjige o kapitalu. Lahko lažnem, izmišljenem, a vedno vsemogočnem. Z zvestimi podložniki, ki zavzeto ustvarjajo papirje, v katerih Šelestinom ne služi samo zapleteno besedovje, pač pa tudi luknje v njem.
To poglavje že tretje desetletje živimo na sprevržen Šelestinov način. Ker smo narobe razumeli poglavja iz drugih knjig, ki poučujejo, da šelestenje lahko dodaja vrednost le ob spoštovanju vseh njegovih tvorcev in njihovih prednikov.
Ki jih tvorci cenijo, tako kot svojo in njihovo zemljo. Najbolj v Idriji, kjer jim je bolj skopo odmerjena in šteje več kot šelestenje. Prav tam, od koder (S)everni veter ne doseže Šelestinov, da bi jih zaledenil in omogočil tvorcem in njihovim vrednotam izgradnjo trdnejših temeljev. Na njih pa srečen zaključek poglavja o kapitalu.