Po veselju žalost

O alkoholu v Sloveniji vemo veliko in o alkoholizmu, kot našemu najpogostejšemu problemu na zdravstvenem in ekonomskem področju, prav tako. Le da v kulturi, ki je čez in čez podrejena “žlahtni” kapljici, ki skrbi utaplja celo v nacionalni himni, problemom ne verjamemo. Najmanj verjame večina v armadi okrog 200.000 ljudi, ki alkohol uživajo škodljivo. Ker so lažno prepričani, da so sposobni kadarkoli abstinirati, čeprav nas že desetletja uvrščajo v svetovni vrh zlorab alkohola in škodljivih posledic.

To, kot so poudarili v idrijski psihiatrični bolnišnici ob predstavitvi novih pogledov na problem alkoholizma, je nujno, a zelo težko spremeniti. Navkljub prizadevanjem vseh šestih psihiatričnih bolnišnic in zavedanju države, da ji navkljub davkom na alkohol z njegovimi posledicami odtekajo precej višje milijarde evrov. Zato sta tu program SOPA - skupaj za odgovoren odnos do pitja in cilj, za sedaj še bolj želja, da bi v zdravljenje prepričali vsaj petino podvrženih alkoholizmu.

Ne gre za alkoholizem, pač pa za bolezen odvisnosti. Na nek način bolezen možganov, ki jo je mogoče zdraviti.

Pravzaprav ne alkoholizmu, škodljivi navadi, pač pa bolezni odvisnosti. Na nek način bolezni možganov, ki jo je mogoče zdraviti. To je ob 45-letnici oddelka za zdravljenje bolezni odvisnosti v psihiatrični bolnišnici v ospredje postavila vodja Janja Milič. Torej nič več oddelka alkoholizma, ki je vse, ki so se sami ali prisilno odločili za zdravljenje, vklenil v vsa mogoča podcenjevanja v okolju veselo mokre kulture.

Ker stigma ostaja kljub novim pogledom na zdravljenju bolezni odvisnosti, je prav na tem oddelku bolnišnice čakalna doba najkrajša. Medtem ko odvisnost od alkohola, ki ob moških mreži vse več mladih in žensk, narašča in je neposrednih in posrednih psiholoških in telesnih posledic vse več, se na zdravljenje skoraj nikomur ne mudi. Ker zdravljenje, ki je za nameček zelo dolgotrajno in več fazno, pomeni dokončno priznanje bolezni.

A še vedno je, z izjemo nujnih stanj akutnih zastrupitev z alkoholom, psihotičnih motenj, samomorilne ogroženosti in recidivov, v vrsti treba stati dva meseca. Ker je to za marsikoga preveč in je vsak odvisnik, ki se odloči za zdravljenje dragocen, bo bolnišnica širila svoje ambulantno zdravljenje v skupnosti. Bliže domačemu okolju, ker bo tam v (o)zdravljenju z osveščeno podporo več veselja kot v alkoholu.

---

---