Paragrafi in človečnost

Odziv javnosti na dobro leto staro sodbo koprskih višjih sodnikov glede posilstva, ki se je zgodilo leta 2015 na Idrijskem, je bil pričakovan. Od pozivov k linču sodnikov do zgražanja nad zakonodajo, ki omogoča, da posilstvo postane “le” prisiljenje, storilec pa jo odnese z milo kaznijo. V strokovnih krogih so bili odzivi bolj zadržani.

Vendar je nesporno dejstvo, da se je v konkretnem primeru pripetilo več “nerazumljivosti”, če sledimo pravni latovščini, po domače pa napak, ki so se kopičile skozi različne faze postopkov. In od tod tudi vprašanja, zakaj so kazni za spolne prestopke tako nizke. Pa so res? Kazenski zakonik za posilstvo predpisuje od enega do desetih let, v nekaterih primerih, če je storjeno grozovito ali posebno poniževalno, pa celo do petnajst let. Tudi za spolno zlorabo slabotne osebe zakon predpisuje do osem let zapora. Kaznivo dejanje prisiljenja spolnosti sploh ne omenja, navaja le, da se tistega, ki koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi, kaznuje z zaporom do enega leta. Torej gre za kaznivo dejanje zelo širokega spektra, v katerega je mogoče vključiti marsikaj ali nič, pregon pa se začne na predlog oškodovanca. Seveda ni vključeno v poglavje kazenskega zakonika o dejanjih zoper spolno nedotakljivost.

V celotni verigi, ki utemeljuje odločitve na pravnih normah, manjka osnovno: branje teh paragrafov s človečnostjo.

A če se vrnemo na konkreten primer: tožilstvo je v prvem sojenju predlagalo najnižjo možno kazen, za katero je celo sodnik ocenil, da je prenizka, in prisodil višjo. In če se je obsojeni pritožil, se tožilstvo ni, saj je bilo s prisojeno kaznijo očitno zadovoljno. Vsak nadaljnji korak se je torej vse bolj obračal v prid obsojenega in v škodo žrtve, za katero je bilo nesporno ugotovljeno, da se ji je “nekaj” zgodilo. Beseda posilstvo pa je iz človeško nerazumljivih razlogov izginila. Ne, koprski višji sodniki v tej zgodbi niso brez madeža. Niso pa edini, ki bi lahko odločili drugače.

V celotni verigi, ki utemeljuje svoje odločitve na pravnih normah, manjka osnovno: branje teh paragrafov s človečnostjo. Ta ne zmanjšuje njihove pravne vrednosti, omogoča pa več pravičnosti. Sicer kampanje ozaveščanja proti takšnemu in drugačnemu nasilju ob togosti pravosodnega sistema v naši družbi nimajo nobenega smisla. In zahteve po strožjih kaznih prav tako ne, saj jih omogoča že sedanja zakonodaja.

---

---