O osebnostni nekompatibilnosti

Vsi smo si z nekom vzajemno zoprni, vsakemu gre kdo na živce in vsak gre komu na živce. Če moramo delati skupaj, to pač počnemo, tako to je. Osebna nekompatibilnost je termin, ki so se mu politiki doslej v velikem loku izogibali in so za izogibanje tistim, s katerimi niso bili na isti valovni dolžini, uporabljali evfemizme, kot je denimo “konceptualno razhajanje”, “politična razhajanja” in podobno. Nemara najbolj znan osebno nekompatibilen par v preteklosti sta bila pokojni Janez Drnovšek in Marjan Podobnik - Janez Drnovšek je po takratnih govoricah nekega dne preprosto ukazal, da Podobnik, podpredsednik vlade, na sejah vlade ne sme več sedeti ob njem kot predsedniku. Kljub osebnostni nekompatibilnosti sta skupaj vladala tri leta in pol. V zadnjem obdobju je bilo osebnostne nekompatibilnosti kar nekaj med Mirom Cerarjem, Karlom Erjavcem in Dejanom Židanom - pa so mandat ravno tako pripeljali skoraj do konca.

Vlada je od sredine septembra, ko se je konstituirala, že dva visoka funkcionarja razrešila zaradi neujemanja s prvim predpostavljenim. Simon Velički tako zaradi neujemanja z notranjim ministrom ni več direktor policije, od včeraj pa tudi Mateja Vraničar Erman ni več državna sekretarka na finančnem ministrstvu. Da se razumemo: nič ni narobe, če vodja ministrstva odslovi funkcionarja, ki mu ne more zaupati. Malo čudno pa je, če danes nekoga snubiš za ministrsko mesto (Marjan Šarec Vraničar Ermanovo), se ne najdeta povsem, zato ga postaviš na mesto državnega sekretarja, čez nekaj tednov pa ga vlada, ki jo vodiš, razreši.

Argument osebnostne nekompatibilnosti je lahko nevaren, saj dopušča precej arbitrarnosti, hkrati pa ne terja utemeljitve.

Z vlado Marjana Šarca osebnostna nekompatibilnost kot argument za razrešitev kakšnega funkcionarja torej dobiva status verodostojnosti. Lahkotnost in neoprijemljivost tega argumenta je lahko nevarna, saj dopušča precej arbitrarnosti, hkrati pa ne terja globlje utemeljitve. Hkrati je treba tudi priznati, da takšen argument ni sprenevedav in profanosti ne zavija v svetleč celofan. Se pač ne ujameva - adijo.

V državi z omejenim naborom sposobnih, ki so se pripravljeni ukvarjati s politiko, pa bi bilo pričakovati, da bodo ključni ljudje pripravljeni stisniti zobe in se potruditi opraviti delo. Če ne zaradi drugega, pa, ko smo že ravno v Cankarjevem letu - za narodov blagor.

---

---