Novi obrazi, stara politika

Za mišjo dlako bodo z oblikovanjem vlade, kot kaže, uspeli dokončno zaokrožiti parlamentarne volitve, preden se bo začelo najbolj intenzivno obdobje priprav na lokalne. Tako zdaj kandidatke in kandidati za župane in občinske svetnike bolj ali manj vedo, s katerimi ministri se bodo pogovarjali. In v veliki meri tudi, o čem.

Teme vsekakor niso lahke. Natov logistični center v Kopru, gradnja drugega tira, nujne naložbe v ceste, ki bodo preprečile, da se v Sloveniji zruši še kakšen most, kapacitete, namenjene obravnavi in namestitvi prosilcev za azil, so le nekatera vprašanja prihajajoče vroče politične jeseni.

Ob šibki parlamentarni večini in močnim Janezom Janšo v opoziciji Šarčeva vlada ne potrebuje le čudeža. Potrebuje jih več.

Po gospodarski krizi, ki je nekaj let obvladovala nacionalne politike evropskih držav, se je začelo novo obdobje, v katero je z velikimi obeti vstopila že nekdanja vlada Mira Cerarja. Ki je imela manj fiskalnih skrbi in nekoliko debelejši proračun kot predhodniki, a tudi izzive, ki presegajo slovenske nacionalne okvirje ter so po svojem bistvu evropski ali celo globalni. In pred ministrskimi pisarnami dolge vrste ljudi, ki so v postkriznem obdobju pričakovali preobrat: boljše plače v javnem sektorju, več državnih naložb, popravke v zdravstvenem, izobraževalnem, pokojninskem in socialnem sistemu pa še kaj.

Če pristanemo na tezo, da Evropa po krizi potrebuje nove politične prijeme, lahko brez težav sklenemo, da Sloveniji kljub njeni obsedenosti s svežimi obrazi te tako imenovane nove politike ni uspelo najti. In če je sklepati po tem, kako klavrno so se znašli nekateri politični novinci med ministrskimi kandidati, in po tem, da je domala največja novost vlade Marjana Šarca to, da Karl Erjavec ni dobil svoje prejšnje službe ampak svojo predprejšnjo, se zdi, da bomo svežo energijo in nove ideje pogrešali tudi v prihodnjih letih.

Ministricam in ministrom je seveda treba nakloniti dolžnih 100 dni in dobronamerni državljan ne more drugega, kot da jim pri tem zaželi vse najboljše. Ampak ob napetih mednarodnih razmerah, podedovanih odprtih vprašanjih, šibki parlamentarni večini, nedorečenemu zavezništvu z Levico in močnim, z relativno volilno zmago opogumljenim Janezom Janšo v opoziciji, Šarčeva vlada ne potrebuje le čudeža. Potrebuje jih več.

---

---