Ni slabo, bi pa lahko bilo bolje
Komentarji
24. 06. 2019, 06.00
, posodobljeno: 01. 07. 2019, 20.35
Minevanje časa je varljivo, neredko se zgodi, da za dogodek, ki se je zgodil pred desetletji, mislimo, da je oddaljen desetletje, nemara desetletje in pol. Proces osamosvajanja in demokratizacije, ki se je pred tridesetimi leti v teh dneh začel približevati vrhuncu, je eden takšnih. Zdi se bližji, kot v resnici je. A dejstva so takšna: v teh dneh pred 30 leti je bila ideja o samostojni državi, utemeljeni na pravici do samoodločbe, že izrečena in je postala del političnega diskurza. Čez pol leta, spomladi 1990, so bile volitve, pozimi plebiscit, takle čas pred 28 leti pa dejanska osamosvojitev. Gledano z današnjimi očmi, ko za manj usodne odločitve porabimo neskončno več časa, je bil proces izpeljan bliskovito in učinkovito. To je bilo zvezdniško obdobje mlade države, ki je trajalo še kakšno leto, do mednarodnega priznanja, in se nemara ponovilo pred 15 leti ob vstopu v EU. Če smo danes z državo, ki jo imamo, nezadovoljni, moramo to pripisati (tudi) sebi. Hkrati pa ne moremo mimo tega, da v povprečju živimo vse bolje, da smo del skupine najbolj razvitih držav sveta, da so meje odprte in da imamo vsi možnost z nekaj prizadevanja kakovost svojih življenj korenito izboljšati.
V mednarodnem okolju je država Slovenija sprejeta kot neproblematična, zanesljiva, kdo bi rekel tudi poslušna. Priljubljena mantra je, da smo takšni zato, ker smo majhni. To je zabloda. Res je, da gospodarsko težko tekmujemo z nekaj deset - ali stokrat večjimi državami, hkrati pa majhnost ni nobena ovira za ambicioznost misli, ideje, koncepta. Tega nam manjka. Slovenija v mednarodni prostor ne vnaša svežine, poleta, kar bi od mlade države mogli pričakovati. Zapletenost v neskončni mejni spor z našo najljubšo sovražnico Hrvaško nam v mednarodnem prostoru ne prinaša dodatnih točk ali simpatij, ves čas tleče nezaupanje do Italije in Avstrije ter na novo vznikla previdnost do Orbanove Madžarske prav tako pričata o pomanjkanju samozavesti na mednarodnem prizorišču. Škoda.
Res je, da gospodarsko težko tekmujemo z nekaj deset - ali stokrat večjimi državami, hkrati pa majhnost ni ovira za ambicioznost misli, ideje, koncepta. Tega nam manjka.
Projekt osamosvojitve in demokratizacije je uspel, to brez dvoma drži. Da ni uspel povsem v meri, kot bi lahko, pa tudi. K sreči gre za stvari, ki niso zabetonirane in so popravljive. Bo šlo na bolje? Odvisno je predvsem od nas samih.