(Ne)srečna trinajstica

Roko na srce, sestavljanje tokratne koalicije je bilo kljub težko rešljivi enačbi in opozorilom, da utegne Slovenija podoživeti nemški ali italijanski scenarij, eno manj travmatičnih. Potekalo je počasi, a gladko in zanesljivo znotraj rokov. Kar se je sprva zdelo skoraj nemogoče, se je korak po koraku spreminjalo v uresničljivo. Doživeli smo bistveno manj drame kot kdaj prej, ko so bile karte na volitvah razdeljene tako, da je bil izid predvidljiv že od vsega začetka.

Marjan Šarec, ta amater, kmet in klovn, vse v eni osebi, je zadevo brez posebne ihte pripeljal tako daleč, da bo verjetno v petek v državni zbor poslal seznam ministrskih kandidatov.

Stvari so šle razmeroma gladko, ker si koalicijski akterji (5+1) česa drugega preprosto niso mogli privoščiti.

Tisti, ki so dvomili vanj, se zdaj sprašujejo, kako mu je uspelo. Trditve, da je amater, so bile nekoliko pretirane. Šarec je bil skoraj dva mandata župan in politika na lokalni ravni ni ujčkanje. Morda bi tudi poimenovanji kmet in klovn morali izrekati kot kompliment in ne kot žalitev. Nenazadnje prvi poseduje zdravo kmečko pamet, drugi pa zna svoja čustva prilagajati različnim situacijam.

Najbolj očitno pa je, da so do razpleta, za katerega še ne vemo, ali bo srečen ali ne, pripeljale okoliščine. Slovenija je država, kjer morajo politične stranke v svojih stroškovnikih upoštevati tudi to, da bodo jeseni lokalne, spomladi pa evropske volitve. Je država s svojimi raziskavami javnega mnenja, ki kažejo, da bi mineštra, če bi jo spet premešali volilci, še vedno imela največ okusa po Janši. Šarec, Židan in Erjavec bi se obnesli podobno kot prvič, Cerarja in Bratuškove pa bi bilo le še za vzorec.

Stvari so šle razmeroma gladko, ker si koalicijski akterji (5+1) česa drugega preprosto niso mogli privoščiti. Ultimat SAB, da bodo v vladi pod pogojem, da koalicija ne bo nasprotovala njihovim kandidatom za ministre, spominja na anekdoto, ko dekle fantu, ki jo je povabil na ples, prišepne, “saj grem rada, ampak vseeno me vleci”. Pri ostalih ni dosti drugače. Tiste koalicijske partnerice, ki imajo kadrovsko klop, so z nje potegnile igralce, ki ne zbujajo velikih upov, da se bo v državi kaj spremenilo, novinci pa, kot kaže, kadrovskega bazena niti nimajo. A tik pred velikim finalom to ne bo špica v kolesu.

13. slovenska vlada naj bi prisegla 13. septembra. Šele takrat bodo začeli partnerji sproščeno kazati svoje obraze.

---

---