Ne ukvarjajte se no le sami s sabo!
Komentarji
01. 04. 2019, 19.37
, posodobljeno: 16. 05. 2019, 18.47
Dobrih trideset let mineva od časa, ko je Društvo slovenskih pisateljev, DSP, stopilo v ospredje družbenega dogajanja. Če rečemo, da je bilo to sredi osemdesetih let, smo povedali vse: prvi poskusi srbske dominacije znotraj Jugoslavije, pojav aktivnejše civilne družbe v Sloveniji, proces proti četverici, osamosvajanje, to so bile točke, na katerih je društvo odigralo zgodovinsko odgovorno vlogo. DSP so od ustanovitve pred skoraj stoletjem in pol vodili ugledni možje (in natanko dve ženski, ob v nedeljo po pol leta predsedovanja odstopljeni Aksinji Kermauner še Mira Mihelič v prvi polovici šestdesetih), beseda z vrha društva je vedno imela zasluženi odmev. Vtis pa je, da se v zadnjih letih društvo bolj ko ne ukvarja le še samo s sabo oziroma - če se že ukvarjajo s čim drugim, to po večini ostaja dobro skrito. Odstop predsednice je tako le vrhunec procesov, ki smo jim bili hočeš-nočeš priča v zadnjih letih. Če namreč pobrskamo po spominu, se nam izriše kup malenkosti in drobnjarij - še posebej če jih postavimo ob bok projektom, kot so bile pisateljska ustava, Majniška deklaracija 1989 in podobno.
V percepciji najširše javnosti so se pisatelji v zadnjih letih zapletali v hišniške razprave okrog tega, kaj storiti s poslopjem društva nasproti Moderne in Narodne galerije, podrejeno temu se je pojavila še dilema, kaj početi z vrtom, na katerem je deloval jazz klub. Že malo časovno odmaknjena je neka napol afera, ko naj bi eden od nekdanjih predsednikov pijan v šanku nespodobno nagovarjal neko žensko, vmes pa se prikrade še spomin na to, kako so se pred leti tolkli in demonstrativno izstopali zaradi načrta, da bi iz pisateljskih vrst zabrisali politika Janeza Janšo. To približno je torej javnomnenjski domet pisateljskega društva v zadnjih desetih in še kaj letih. Ni ravno seznam, na katerega velja biti ponosen, kajne?
Beseda z vrha DSP je vedno imela zasluženi odmev. Vtis zadnjih let pa je, da se pisatelji bolj ko ne ukvarjajo le še sami s sabo.
Izzivov po drugi strani ne manjka. V času, ko je Evropa kot globalni igralec in institucija v krizi, ko se krepijo avtoritarni principi delovanja, ko se nivo javne razprave vztrajno niža in ko, nemara celo na prvem mestu, kot narod beremo vse manj, marsikdo niti ene knjige na leto, bi od pisateljev smeli in morali pričakovati vse kaj drugega. Za začetek vsaj to, da se prenehajo ukvarjati sami s sabo.