Ne pojejmo vsega!
Komentarji
01. 12. 2017, 05.55
, posodobljeno: 15. 01. 2018, 21.52
Slovenija je v tretjem trimesečju letošnjega leta ustvarila štiri in pol odstotno gospodarsko rast, OECD ji je pred dnevi za prihodnje leto napovedal skoraj pet odstotkov rasti. Srednjeevropski tiger ali nekaj podobnega so pred kratkim nekje poimenovali našo državo, ko so pisali o ustvarjeni in pričakovani gospodarski rasti. Gre za referenco na tako imenovane azijske tigre, ki so v povojnih desetletjih do devetdesetih let prejšnjega stoletja ustvarjale vrtoglavo gospodarsko rast: Hongkong, Singapur, Južna Koreja in Tajvan.
Napovedi se bodo skoraj gotovo uresničile, odstotna točka gor ali dol. Skoraj gotovo pravimo zato, ker Slovenija v resnici nima prav velikega vpliva na lastna gospodarska gibanja. Rast je namreč v veliki meri pogojena z izvozom, ta je odvisen od povpraševanja iz tujine, povpraševanja ni, če v tujini ni denarja, in krog je sklenjen.
Ob optimističnih napovedih se velja spomniti na leto 2009, ko je kriza z vso silo udarila tudi k nam in je rast ne le usahnila, pač pa ustvarila zelo konkreten padec. Se še spomnite takratnih prizorov? Gradbeni stroji so čez noč zastali in gradbišča opustela, vrstiti so se začeli stečaji podjetij, nezaposlenost je vrtoglavo naraščala, dobiti službo je postalo enako zadetku na loteriji in bila so obdobja, ko na najbolj atraktivnih območjih v mesecu ali dveh niso prodali več kot nekaj stanovanj. Popolna depresija, torej. Ob vprašanju, kaj torej storiti z vsem denarjem, ki nam ga napovedujejo, je odgovor na dlani: pustiti nekaj za hude čase. Pustiti v obliki končanih investicij v razvoj, v produktivnost, v okretnost podjetij, prilagodljivost. Vlada bo prav gotovo morala razmisliti o vrnitvi davka na dodano vrednost na raven pred krizo, predvsem pa bo morala poskrbeti, da gospodarske rasti ne bomo “pojedli”, porabili za plače. Včerajšnji sklep o zvišanju plač direktorjev v javnem sektorju ne vliva optimizma - le čakamo namreč lahko, kdaj se bodo zganili drugi sindikati.