Napovedane tragedije

Zgodila se je družinska tragedija. Sin je dvignil roko nad mamo. Nasilen je bil tudi do partnerke in hčerke. In spet se porajajo številna vprašanja … Tudi tokrat brez pravih odgovorov. Ti so pravzaprav zakoreninjeni v srčiki naše družbe.

Ob takšnih tragičnih dogodkih največkrat poslušamo skrušene domačine, ki jih je nasilje presenetilo, ki si česa takega ne bi predstavljali niti v najbolj črnih mislih, saj je bil storilec zgleden mož, oče, sin … Pa res ni nihče nič slišal, nič videl? Ali pa so si le zatiskali ušesa in oči? Po torkovi tragediji v Črničah ni tako, sosedje novinarjem osumljenega niso opisovali kot dobrega človeka, o katerem ne bi imeli žal besede. Tragedija se je napovedovala, pripovedujejo. Povedali so, da so še ponoči slišali kričanje in razgrajanje, potem pa so v vas prišli reševalci, policisti, forenziki … Nasilje naj bi se dogajalo že pred tem. Policisti so sum kaznivega dejanja preiskovali pred tremi leti, a jim ga ni uspelo potrditi.

V takšni družbi žrtve težko naredijo že tisti prvi in najtežji korak, da bi se osvobodile spon, ki jih vežejo na nasilneža.

Čeprav so pristojne institucije in nevladne ustanove v zadnjih letih veliko napora vložile v osveščanje družbe, je še vedno najlaže pogledati stran, ko iz sosednjega bloka slišimo prepir med partnerjema, loputanje vrat, kričanje, jok … V takšni družbi žrtve težko naredijo že tisti prvi in najtežji korak, da bi se osvobodile spon, ki jih vežejo na nasilneža. Nasilje ostaja še vedno skrito za štirimi stenami. Okolica, ki pred tem ni nič videla ali slišala, pa po tragediji pogosto išče vzroke in jih največkrat najde v alkoholu, v težkem socialnem položaju storilcev, čeprav je prepričanje, da se nasilje ne dogaja v urejenih, uglednih družinah, le iluzija.

Pravzaprav ljudje v takšnih primerih še vedno radi iščejo opravičila. Morda tudi zase, ker niso zbrali dovolj poguma, da bi potrkali na vrata pretepene sosede in jo vprašali, ali potrebuje pomoč. Ali pa na pomoč poklicali nekoga, ki bi lahko ukrepal. A opravičila ni, za nikogar.

Tudi to je ogledalo naše družbe, polne slabe volje, nestrpnosti, sovražnega govora, na katerega se le redki odzovejo, družbe, v kateri pričakujemo, da bo nekdo nekaj storil namesto nas, saj imamo zato vendarle policijo, centre za socialno delo, državo in še nevladne ustanove, ki skrbijo za žrtve. Takšen način razmišljanja ne pomaga prav nikomur.


Preberite še


Najbolj brano