Kratka zgodovina prihodnosti

Pozna 80. leta gotovo niso bila lahki časi. Približevale so se pomembne prelomnice, veter prihajajočih viharjev pa se je mešal s temnimi oblaki politične in ekonomske krize.

Prisluhniti umetniku, ki se je odločil, da bi rad svojo zapuščino predal rodnemu Krasu in je imel propadajočo kamnito stavbo na vrhu obzidanega griča raje kot razkošne tržaške palače, takrat gotovo ni bila ne lahka ne samoumevna odločitev. Zahtevala je pogum, veliko zavesti o sebi, svoji dediščini in potencialu ter po drugi strani dobro mero skromnosti. Tiste bistvene sestavine, ki ljudem omogoči spoznanje o tem, da so stvari, ki jih s svojo močjo in pomenom presegajo.

Ob okrogli obletnici, in to je srečno ujemanje, se v Štanjelu že veselijo novih restavratorskih uspehov in intenzivno razmišljajo o vsebinah.

Istega leta kot sta se s postavitvijo Spacalove galerije začela prenova in revitalizacija Štanjela, je pred kratkim preminuli britanski fizik Stephen Hawking izdal svoje legendarno poljudno-znanstveno delo Kratka zgodovina časa. V tako rekoč vseh svetovnih jezikih so prodali na desetine milijonov izvodov knjige, ki je znanstveni pogled na temeljna vprašanja o obstoju človeštva in vesolja odprla široki javnosti. Po tem, ko je Hawking v gospodinjstva pripeljal veliki pok, širjenje vesolja, kvarke in črne luknje, razprave o smislu človeštva, minljivosti in transcendenci nikoli niso bile več enake.

Tudi po tem, ko so v delu grajske stavbe odprli galerijo, pogled na Štanjel ni bil nikoli več enak. Ne dobesedno ne metaforično. Toda tako kot domet in moč Hawkingove knjige nista toliko v podatkih, ki jih prinaša (podatkih, ki jih sodobno raziskovanje spreminja in dopolnjuje), temveč v uveljavitvi načela, da vsak civilist lahko dojame osnove znanstvenega razumevanja narave in presežnosti, če se le nekoliko potrudi, tako tudi pomen 30. obletnice galerije, ki so jo praznovali v soboto, ni toliko v nostalgiji kolikor v navdihu za prihodnost.

Ob okrogli obletnici, in to je srečno ujemanje, se v Štanjelu že veselijo novih restavratorskih uspehov in intenzivno razmišljajo o vsebinah, ki bodo obnovljenim zidovom dajale dušo. Trenutna evropska finančna perspektiva ne daje denarja za obnovo infrastrukture. V naslednji, napovedujejo, najbrž ne bo bistveno bolje. Podvig izpred treh desetletij nas uči, da se tudi v neugodnem vremenu da. Če si le priznamo, da je vredno, in se nekoliko potrudimo.


Preberite še


Najbolj brano