Kako to delajo tisti, ki se cenijo

Lepo je, ko te tujci potrepljajo po ramenih in ti povedo, kako čudovito pokrajino imaš in kako je pri tebi prijetno. Takoj se počutiš bolje ob hvali, da živiš v deželi, ki prepriča tudi tiste, ki so videli že marsikaj in bili že marsikje po svetu. Tudi v Vipavski dolini so lahko upravičeno ponosni, da jih je vplivni Lonely planet letos označil za “skriti dragulj v srcu Evrope” in dolino uvrstil med deset evropskih destinacij, ki jih je vredno obiskati.

O neprecenljivi vrednosti slikovite pokrajine vedo veliko povedati fotografi, filmarji in oglaševalci. Kako je, ko te odkrije oglaševalski svet, dobro vedo v zgornjem Posočju, predvsem na Bovškem, kjer v zadnjih letih snemalne ekipe, ki za manjša ali globalna podjetja ustvarjajo komercialne oglase, pogosto trkajo na vrata. Ker je tega vse več in predvsem ker se pri snemanju na zunanjih lokacijah velikokrat zgodi, da morajo za nekaj ur zapreti cesto ali kako drugače vplivajo na običajni ritem prebivalcev, so se v Bovcu odločili, da za snemalne ekipe uvedejo nekaj sto evrov težak prispevek. Če gre za državne ceste, jih ta za to vsaj vpraša.

Gre za zavedanje, da “skritih draguljev” ni na vsakem koraku. Treba jih je ovrednotiti. Tako počnejo tisti, ki se cenijo.

O podobnem zdaj razmišljajo na Ajdovskem, kjer je bila zaradi snemanja komercialnih oglasov letos že nekajkrat zaprta slikovita čavenska cesta, glede na vse večjo prepoznavnost doline pa je pričakovati, da se bo podobno dogajalo vse pogosteje in še kje po dolini. Ki jo oglaševalci, podobno kot lokacije v zgornjem Posočju, običajno uporabljajo le za slikovito kuliso. In ker ne navedejo lokacije snemanja, njihov izdelek ne more imeti promocijskih učinkov za lokalno okolje. Morda bo kateremu od domačinov, ki je moral zaradi več ur zaprte ceste narediti kar dolg ovinek, zaigralo srce, ko bo svojo cesto uzrl v oglasu priznanega proizvajalca avtomobilov ali pnevmatik, pa vendarle se zdi, da je bistveno več tistih, ki se bodo vprašali: kaj imamo pa mi od tega, razen sitnosti?

Pa v resnici niti ne gre za tistih nekaj stotakov prispevka. Ti so za resne oglaševalce drobiž, ta strošek je nekaj povsem običajnega in bi ga izplačali, ne da bi trenili z očmi. Tudi lokalna skupnost zaradi tega denarja ne bi ravno obogatela. Gre predvsem za zavedanje, da “skritih draguljev” ni najti na vsakem koraku. Zato jih je treba ovrednotiti, pa čeprav zgolj simbolično. Tako to počnejo tisti, ki se cenijo.


Preberite še


Najbolj brano