Jožko, Marija, Oksana in Andrei

Novogoriški scenarij je preverjen. Odpre se klub, se oglašuje ob cestah in mejnih prehodih, vzburja domišljijo in sproža šepetanje, dokler nekega dne na vrata ne potrkajo fantje z neprebojnimi jopiči, čeladami in avtomatskim orožjem, zaslišijo in izpustijo dekleta ter nekaj možakarjev in kakšno gospo odpeljejo pred preiskovalnega sodnika.

Sledijo sodni postopek, ponavadi dolg, prvostopenjska sodba in pritožbe ter pravnomočna odločitev, ponavadi pozna, a iz srca. Bolj prej kot slej vse potihne in na isti lokaciji zopet zasveti neonski napis. Včasih novo vodstvo klubu zamenja ime, včasih pa se jim še to ne ljubi. In posel se nadaljuje, kot da se nič ni zgodilo. Kot da se nič ne dogaja, pa se večino časa obnašajo tudi domačini. In zakaj ne? Prostitucija ali zloraba prostitucije jim dejansko ne povzročata nobenih otipljivih težav. Nihče jih ne moti, nihče jih ne ogroža, nihče jim ne hodi na pot. Zaradi seksualnega turizma ni odpadkov na cestah, ljudi, ki spijo na klopcah, ali streljanja po ulicah. In če na stvar gledamo tako, ni absolutno nič narobe, da se savna klub oglašuje na okoliških športnih in družabnih prireditvah ter transparenti občasno visijo, denimo, na pročelju Slovenskega narodnega gledališča. Ker: kaj imajo med seboj Flavio, italijanski trgovski potnik, Oksana, ukrajinska eksotična plesalka, in Andrei, romunski specialist za varnost, pač ni naša stvar. A ne?

Kot da se nič ne dogaja, se večino časa obnašajo tudi domačini. In zakaj ne? Prostitucija jim ne povzroča težav.

Vsak pošten pesimist bi sicer ob tem pripomnil, da ni nič zastonj. Ni posla, ki ne bi imel kolateralne škode. In v tej zgodbi Oksana še zdaleč ni edina, ki ji grozi prihodnost na robu družbe. Energija in vzdušje sta res morda nadvse abstraktna pojma in za večino mater je peljati otroka na tobogan, ob katerem je reklama za bordel, le rahlo moteče. Resnični problem pa nastane, če neka dejavnost, tudi ko jo vsi ignorirajo, postane tako močna in prevladujoča, da odteguje vse več energije in časa od drugih, morda bolj perspektivnih nalog. Ni potrebe, da bi okrog novogoriških neonskih vrtnic delali moralno paniko, ampak za naše dobro bi bilo prav, da bi se resno in odgovorno zavedali njihovega obstoja.

To je bilo za domače občinstvo. Za naše drage goste pa: vrata se bodo kmalu spet odprla. Če ne ta, pa kakšna druga. Spite mirno in brez skrbi.

---

---