Dvajset let pozneje

Francija in Hrvaška sta pred 20 leti spisali najlepši poglavji svojih nogometnih zgodovin. Do svetovnega prvenstva v Rusiji, kjer utegne po dobrih 100 letih spet priti do revolucije, tokrat nogometne. Hrvaška je le še korak oddaljena od najodmevnejšega (športnega) uspeha, s prebojem v veliki finale pa je že prekosila ognjeni rod, ki je leta 1998 v krstnem nastopu izbrane vrste na SP prišel do tretjega mesta. Zdaj ima v rokah najmanj srebro, ki ga seveda želi v nedeljo pozlatiti.

Nogometna ureditev priznava le prva mesta oziroma končne zmagovalce, poraženec pa tako ali drugače obžaluje finalni razplet. Tudi slovenski košarkarski junaki bi z grenkim priokusom pospremili poraz v zadnjem dejanju evropskega prvenstva s Srbijo. Takšno je pač športno razmišljanje. Ko se bodo Hrvati ozrli na opravljeno v Rusiji, pa bodo sčasoma ugotavljali, da je prehojena pot ne glede na finalni razplet prav tako ali še pomembnejša od cilja.

Žreb izločilnih bojev se je zdel na papirju enostavnejši, zato pa se je preplezana smer zavoljo okoliščin izkazala za bistveno težjo. Da reprezentanca dvakrat zapored slavi po izvajanju enajstmetrovk, je tudi stvar sreče. Če pa se do finala trikrat vrne v igro po rezultatskem zaostanku, premore vrline, ki niso povezane le z naključji oziroma slabostmi tekmecev. V nedeljo jo čaka Francija, ki je v seštevku izločilnih bojev odigrala tekmo ali 90 minut manj in se izognila velikemu čustvenemu praznjenju v napetih razpletih s podaljški in enajstmetrovkami, ob tem pa ima še dan več počitka.

Tudi drugi (nogometni) dejavniki govorijo v prid najdražji zasedbi 21. SP, a finale ponuja novo, nepredvidljivo zgodbo. Pred dvema desetletjema sta jo Hrvaška in Francija uprizorili v polfinalu. Francozi kot domačini so imeli vlogo, a tudi breme favorita. Pariški stadion St. Denis je utišal Davor Šuker, na srečo gostiteljev pa se je prikazal Lilian Thuram. Najlažjo tekmo pa so do svojega prvega in edinega naslova Francozi imeli v finalu proti Brazilcem. Kako bo v Moskvi?

---

---