Administrativni nesmisli

Tri mesece in pol je potrebovala vlada, da se je po sprejetju odloka o prenehanju Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni odločila za njegovo likvidacijo. Za nepoznavalce je pomemben podatek, da bo likvidacija trajala vsaj do julija prihodnje leto in bo tudi nekaj stala, ker stečajni in likvidacijski upravitelji ne delajo pro bono.

V najboljšem primeru bo naša država v tem neuspelem projektu nekdanje Cerarjeve vlade izgubila približno 400 evrskih tisočakov, morda tudi kaj več. Očitno se v tej nasedli zgodbi nikomur ne mudi nikamor, politično ustvarjenega inštituta pa ni mogoče ukiniti zgolj s političnim aktom.

Zdravstvo ima odprtih toliko front, da ga verjetno ni junaka, z ministrom vred ne, ki bi znal fokusirati tiste najbolj škodljive.

Pustimo za trenutek ob strani vprašanje, zakaj je bila ustanovitev inštituta nujna. Mimogrede: deloval je v prostorih ljubljanskega kliničnega centra in, grobo rečeno, brez dodatnega plačila uporabljal tam zaposlene kadre, prostore, opremo ... Reševanje otroške srčne kirurgije je bilo, gledano iz sicer ne tako oddaljene časovne distance, bolj izgovor kot kaj drugega. Z voljo in trdno strokovno podlago, ki je v času prejšnje vlade na področju zdravstva ni bilo, bi z denarjem, namenjenim delovanju inštituta, lahko za male srčne bolnike veliko storili v samem kliničnem centru. Tako pa so notranji spori in odhodi zdravnikov postavili najbolj ranljive v položaj kolateralne škode. In tega novi inštitut, tudi če so imeli ustanovitelji dobre namene, ni uspel preseči. Z otroško srčno kirurgijo se ukvarja tudi posebna parlamentarna komisija, ki odgovornost za to, da sistem ne deluje kakovostno in varno, išče tudi pri tistih, ki so najvišje položaje v zdravstvu in zdravstveni politiki zasedali v preteklosti.

Problematika družinske medicine, ki je izbruhnila na dan v zadnjih mesecih, je otroško srčno kirurgijo potisnila na stranski tir. Naj se zdravstveno osebje, kolikor ga pač (še) je, še tako trudi, nad področjem otroške srčne kirurgije ostajajo temni oblaki. Toda slovensko zdravstvo ima odprtih toliko front, da ga v naši državi verjetno ni junaka, z ministrom vred ne, ki bi znal fokusirati tiste najbolj škodljive. Upajmo, da likvidacija inštituta ne bo še eden od priročnih izgovorov za odvračanje pogledov od pravih težav. In da ne bodo administrativni nesmisli dokončno pokopali celotnega zdravstva.


Preberite še


Najbolj brano